Čaganka proti –500 m

7.11.2017

Najgloblje dolenjsko brezno Čaganko smo zadnje čase kar malo zanemarili. Zadnja resna akcija je bila še v maju. Pa saj je razumljivo, proti koncu leta 2016 smo v decembru v njej tičali skoraj vsak dan, pa tudi prek leta smo jo obiskovali dokaj intenzivno, saj se je odpirala in smo imeli veselje. Potem se je pa rahlo zaprla, oziroma pokazala zobe … Konec junija sem z Erkijem skočil na dno, da sva napeljala vodovod v Kalahariju, potem je raziskovanje po dolgih intenzivnih letih kar malo zaspalo.

Pred prvonovembrskimi prostimi dnevi pa je zadevo v roke vzel naš predsednik Zdravko, ki v Čaganki še ni bil, ter organiziral večjo akcijo. Širjenje v perspektivnem, vendar nadvse napornem Južnem rovu, razbitje stropa na vrhu kamina Game Over, širjenje na dnu v aktivnem meandru skoraj pol kilometra pod zemljo, širjenje v fosilnem sifonu Kalaharija nekaj deset metrov nad trenutnim dnom, plus možnost »turističnega« obiska bivaka v Severnem rovu, kamor bi bilo treba odnesti večje količine težke jamarske robe. Sem se bal, da bomo hodili en po drugem, a je bil na srečo odziv, kakršen je bil. Nikakršen, torej.

V soboto, 28. oktobra, sva se proti večeru na dno spustila z Anžijem. Do bivaka v Kalahariju sva potrebovala dobri dve uri, kar letela sva dol. Nekaj sva pojedla, okoli polnoči sva bila že na trenutnem dnu. Sva se lotila trde skale, a že po nekaj minutah se je trda skala lotila Anžija in mu poškodovala prst. Celo tako močno, da mu je bilo kar slabo in sem naloge širitelja na dnu prevzel jaz. Ker se je vmes tudi ura s poletnega na zimski čas premaknila, kar seveda nisva opazila, sva delala uro dlje, kot sva načrtovala - skoraj sedem ur. Kar se je potem poznalo pri vrnitvi v bivak v Kalahariju, kjer sva se namenila prespati in obnoviti moči pred vrnitvijo na površje. Ko sva po rovu, ki sta ga najpogosteje širila Klemen in Anže, dobesedno crkovala, predvsem jaz, sva iskala razno razne izgovore, zakaj je temu tako. Prav zmerjala sva se, da sva amaterja, ker si dol nisva vzela hrane, pijače pa premalo (tudi prve pomoči recimo ne, je za Anžetov prst čakala v bivaku) in ker sva garala predolgo, zato sva v bivak z veliko muko prisopihala šele v nedeljo okoli osme ure zjutraj. Obema je bilo slabo, a šesturni spanec je pomagal, pa hrana pred odhodom ven tudi, tako da martr proti površju ni bil prehud, sva ven pokukala po dobrih petih urah. Na Jasnine makarone z mesnim ragujem. Anži še v nedeljo, jaz že v ponedeljek.

Neprimerno mesto za prezimovanje netopirja v Kalahariju.

Okrepčilo pred tlako na trenutnem dnu.

Menader, skoraj 500 m pod površjem.

Poškodba globoko pod zemljo ponavadi ni šala.

Anže se je kar domov odpeljal, s sestro sva pa v bivaku prespala in v ponedeljek dopoldne na prijetnem sončku s kavico pričakala predsednika Zdravka in Klemna. Zdravko se je namenil prvič obiskati Čaganko, Jasna si je nameravala mišice malce pretegniti, Klemen naj bi pa elektriko v bivaku popravil. Jaz naj bi se pa pripravljal na torkovo plezanje kamina z Grdinom, a mi je bilo popolnoma jasno, da fizično tega ne bom sposoben in sem prijatelju že poslal sporočilo, da ne bova plezala, zato sem se kar Jasni in Zdravku pridružil. Smo se seniorska sekcija JKNM spustili v Sedemdesetmetrco, si tam čestitali, da še nismo za v odpis in pohiteli na mesnine z žara, s katerimi nas je pričakal Klemen. Malo smo še poklepetali, da tudi masovne akcije več niso, kar so bile, malo še pospravili in odpeketali domov.

Čaganka vedno umaže.

Seniorska sekcija JKNM.

Predsednik prvič v Čaganki.

Ker pa globina 500 m zdaj res ni več oddaljena, je tako rekoč na dosegu roke, saj sva z Anžetom v meandru potegnila skoraj 25 dolžinskih in nekaj globinskih metrov in se je prej nadvse visok meander znižal na višino človeka, sta se ta vikend za akcijo odločila še Klemen in Tičar. To, da je Igor Vidmar v Dolenjskem listu rezerviral prostor za članek o prebitju magične polkilometrske meje, seveda pri njuni odločitvi za akcijo ni imelo nobene vloge.

Klemen in Tičar sta se na dno podala 4. novembra, v soboto zjutraj, ker je bilo sestri kondiciranje teden dni prej tako všeč, je pa tokrat pripeljala še Dejana in sina Blaža in smo ponovili spust v Sedemdesetmetrco. Do tja smo prišli verjetno v istem času kakor prijatelja na dno, a glede na to, da ima Blaž šele 14 let, Dejan pa verjetno še nekaj več kilogramov preveč, hitrostnih rekordov nismo lovili …

Blažu je bila Čaganka všeč.

Še po sončku smo mesnine spekli, nakar so odšli domov, jaz sem se pa h knjigi spravil, ker sem se odločil v bivaku počakati, da Klemen in Tičar v nedeljo ven prideta, da ju pričakam s kosilom.

Sem užival v branju (da mi misli niso uhajale k medvedom, ki ponavadi v mraku v gozdu prežijo za vsakim drevesom), ko se je oglasil vox, jamski telefon. Sem ošvrknil uro in mi je bilo takoj jasno, da nekaj ni, kakor bi moralo biti, saj se je šele dobro znočilo. Klemen je iz Kalaharija, torej kakšnega pol kilometra pod mano, sporočal, da sta z delom zaključila. Seveda me je zanimalo, zakaj, kajti nameravala sta tako kakor midva z Anžetom teden dni prej delati, dokler energije v vrtalnikovih baterijah ne porabita. Kar bi pomenilo dobrih šest, sedem ur. In je povedal, da sta delala v nizkem dolgem meandru, ki je pravzaprav že bolj cev kakor meander, ki pa očitno ni dovolj prepihan in sta se zastrupila z ogljikovim monoksidom. Da sta se komaj privlekla do bivaka v Kalahariju!

Ko je opisoval simptome, je bilo, kakor da razlaga, kako sem se jaz počutil teden dni prej tam dol in nenadoma mi je postalo za nazaj vse jasno! V ozkem, nizkem in neprepihanem prostoru smo predolgo delali!

Zastrupljena vesela na površju.

CO potrebuje vsaj osem ur, da zapusti organizem, zato sta se spravila k počitku, zjutraj pa sta na hitro skočila po opremo, ki sta jo pustila spodaj in se napotila proti površju. Nekaj čez tretjo popoldan v nedeljo sta na sonček pokukala, ko je bil moj golaž najbolj okusen …

V bodoče bomo malce bolj pozorni pri delu v neprepihanih prostorih, pa CO meter bomo kupili, smo sklenili, zagotovo še letos bomo pa spet na dno skočili, da vidimo, kaj nam Čaganka tako zelo skriva …

Klemen bo pa v dodatku napisal, kaj sploh je CO in kako se ne zastrupiti z njim.

Damijan Šinigoj, Klemen Mihalič, Anže Tomšič, Jasna Šinigoj, Dejan Šenet, Blaž Šenet, Zdravko Bučar (vsi JKNM), Jure Tičar (JK Brežice)

Damijan Šinigoj