Bosna decembra 2013

25.12.2013

Od 20. do 23. decembra sva se z Jožetom na povabilo predsednika Speleološko planinarsko ekološkega društva Mačkić kamen, Vladimira Mačkića, mudila na območju Manjače, kjer že nekaj let raziskujemo. Po prijaznem sprejemu smo se kar kmalu odpravili na teren pregledat prvo jamo.

Žal je bila njena globina le okoli 15m. Ustavila nas je tudi ožina in pomanjkanje opreme. Sem pa ob pregledu kamina sam sebi na zobe vrgel kamen in tako ni bilo potrebno dolgo razmišljati, kako bi jamo poimenovali - Razbiti zobje. K sreči so vsaj zobje ostali celi, ustnica žal ne.

Pečine, kjer se med drugim nahaja tudi Skela.

Naslednjega dne smo se lotili precej zahtevnejšega objekta - Skele, ki je nekako na dveh tretjinah sten Mačkić kamena gledano od zgoraj navzdol. Prvi problem se je pojavil, kako poizkusiti priti do jame. Ali od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor. Odločili smo se za slednjo, ki je na začetku in potem tudi na koncu izgledala precej zahtevna. Torej našli smo nekje približno višino vhoda in se počasi prebijali po policah proti Skelam - lesenemu podestu, nad katerim je kakih 10 m vhod v jamo. Jama ima zanimivo zgodovino, saj so jo obiskali že v 90-ih letih 19. stoletja. Prišli so Nemci in angažirali okoliške ljudi, da so zgradili "skele," kar bi poslovenili kot "oder." Podeste so povezali z "lestvami," narejenimi iz posekanih dreves in tako prišli do vhoda. V jami so precej časa delali in menda našli bakren sodček. Za naslednji dan so najemniki dali domačinom prosto. Ko pa so le-ti spet naslednji dan prišli k jami, ni bilo več ne Nemcev, ne sodčka.

Začetek prečenja.

"Kekec" nad "samotnim breznom."

Torej, počasi smo napredovali po bolj ali manj ozki polici in se vmes povzpeli še za eno polico više. Sproti smo delali prečko in se tako varovali pred padcem v 50 m globino. Do skel je še nekako šlo, potem pa je bilo potrebno premagati še 10 m vertikale navzgor po dokaj gladki steni, kar je bil kar zajeten zalogaj. Na kolikor sem pač dosegel, sem zabil fix in se počasi približeval vhodu. Tako rekoč na pragu pa mi je zmanjkalo elektrike v Hiltiju in razočarani smo se morali obrniti v dolino. Kasneje se je potrdil rek, ki ga je izrekel Vlado, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In res. Šli smo v vas Mačkići, kjer so ravno "pekli rakiju" in obrazi so bili takoj bolj veseli. Seveda ni šlo brez degustacije sveže "rakije" in domače pesmi. Za povrh pa nas je domačin še odpeljal do tabora. Pozno zvečer pa smo si ogledali še žurko v lokalni gostilni - zelo glasno in zakajeno, sicer pa odlično vzdušje.

Vlado pri počitku nad "samotnim breznom."

Skele.

"Kekca" nad Skelami in pod jamo.

Kuhanje žganja in domača pesem.

Naslednji dan smo kljub "feštanju" pozno v noč, zelo kmalu nadaljevali z nedokončanim in kmalu prišli v jamo, jo pregledali in izmerili. Ugotovili smo, da se je na jami kar pošteno delalo, saj je večji del rovov prekopan, na nekaterih delih pa tudi lomljeno kamenje. Material je v glavnem naložen ob straneh že tako nizkega in ozkega rova. Je pa precej blata, kar ravno nismo pričakovali. O kakšnem zakladu pa ni bilo ne duha ne sluha. Na koncu 50 m rova je malo večji prostor, deloma tudi razširjen in se nadaljuje v ozek kamin, kar pa nam zaradi zelo spolzkega terena ni uspelo pogledati. Jamo so menda sredi in konec 70-ih let obiskali planinci ali jamarji iz Čačka, kaj so uspeli narediti, pa nam ni bilo poznano. Po meritvah pa se je začelo zahtevno razopremljanje. K sreči ni bilo nobenih težav, le bolj počasi je šlo, a še vedno hitreje kot opremljanje. V taboru pa smo na vrv spustili še Vladimirjeve otroke.

Pogled iz jame na dolino.

Sotrpina v vhodnem delu jame.

Sledi vrtanja predhodnikov.

Vlado pri spuščanju iz Skel.

Podmladek pri treningu.

Zadnji dan pa sva z Jožetom šla izmerit še prvi dan obiskano jamo, uspela pa sva tudi za silo razširiti ožino, a se za tlačenje čeznjo nekako nisva odločila. Se nama je "zelo" mudilo domov. Po povratku v tabor je sledilo pospravljanje in pakiranje ter seveda obvezen obisk pri gostitelju, kjer smo se pogovorili o opravljenem delu ter nadaljnjih raziskavah. Zadovoljni smo se razšli v upanju na čimprejšnje snidenje.

Zaslužena "Zadnja večerja."

Mi trije smo najboljši par - Jože, Vlado in Andrej.

Na tem mestu se zahvaljujem gostitelju Vladimiru Mačkiću in njegovi družini za topel sprejem in skrb za naju ter seveda vsem domačinom, ki so nas odprtih rok sprejemali, kjer koli nas je vodila raziskovalna pot. Na poti domov sva se ustavila še pri Luki Kukriću v Banja Luki. Ravnokar je prebolel težko bolezen in se nam zato ni mogel priključiti pri raziskovanju.

Uživali v raziskovanju neznanega podzemlja Manjače: Vladimir Mačkić, Jože Stopar in Andrej Gašperič.

Novice

15.12.2013

Ponikve

12.12.2013

Jame pri Hinjah

6.11.2013

Brezno v resi

11.9.2013

Huda luknja

20.8.2013

Kanin 2013

18.3.2013

Občni zbor JZS

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008