Nova krasotica na Poljanski gori

7.10.2013

Prvo nedeljo v oktobru sva z Anžijem kljub turobnemu in deževnemu vremenu izkoristila za obisk nove jame na Poljanski gori. Pot naju je vodila mimo brezna Esmeralda (klik 1 in klik 2) in naprej po vzhodnem pobočju Debelega vrha, proti jugu, v smeri 813 m visokega Okrožnika. Vhod v brezno se odpira krepko nad 700 m nadmorske višine. Ker je na orientacijsko zelo zahtevnem terenu ne preseneča, da je do danes ostalo neopaženo. Vhodni del predstavlja sklop povezanih krajših vertikal, vse do mogočnega, 30 m globokega notranjega brezna, ki se z globino občutno širi.

Sredi brezna.

Grad v ruševinah.

Malo nad tlemi se odpre fascinantna galerija s kapniškimi skulpturami in prehod v še mogočnejše vzporedno brezno. Slednje je globoko sicer vsega 16 m, a je tisto, kar ga naredi tako posebnega, skrito povsem na dnu, v obliki dih jemajočega jezerca, ki je z eno besedo povedano – prečudovito. Bele »sipine« okoli kristalno čiste vode so tako krhke in (če nisi previden) minljive, da naju je kar pri srcu stiskalo, ko sva z relativno umazanimi škornji mencala okoli. Sva pazila, kolikor se je le dalo in razen nekaj posnetkov, ko sva bila nekoliko predrzna in iskala najboljšo pozicijo za fotke, velike škode nisva naredila.

Pamukkale 50 m pod zemljo.

Anži.

Odsev lune ;-)

Voda se ob obilnejših padavinah dvigne do roba jezera in se preliva skozi zasigano ožino (polno ježkov) v spodaj ležečo manjšo dvoranico, iz katere je rahlo pihljalo, kar daje slutiti, da se jama nadaljuje. Vprašanje je le, če so prostori dovolj veliki za normalen prehod in če siga ni zaprla (ali vsaj preveč priprla) vrat v globino nove krasotice.

Nazaj grede sva nekje na polovici jame opazila novo vzporedno brezno, katerega globino sva ocenila na okoli 20 m. Ker nisva imela dovolj vrvi, sva to in ožino na dnu pustila za naslednjič.

Anže Tomšič in Srečko Vidic.