Čaganka – dol in nazaj v očeh biologa

11.7.2013

Da ne bi zamudil, sem 24. junija na bencinsko črpalko v Dolenjskih Toplicah prispel kar 45 minut prezgodaj, si kupil nekaj za brati in zmrzoval ob pitju jutranje kave. V trenutku, ko se je čakanje začelo spreminjati v dolgočasenje, je k meni pristopil neznanec z iztegnjeno roko: »Teo, a prideš za tole mizo, več nas bo?« Bila sta Klemen in Šini, katerega ime ob rokovanju sem takoj prepoznal in mu odgovoril: »Poznam te z epohalnega posnetka – Šinijeve luknjice«. Nekaj je potarnal o tem, kako posnetek meče slabo luč na njegovo ime, nato pa je tema prešla na vprašanje, zakaj sem se odločil za spust v Čaganko. Pogovor je nanesel na »lublanske srajce«, antagonizem glavnega in ostalih mest, a sta ga prekinila Jernej in Anže, saj je bil čas za odhod v Čagankin tabor. Deževalo je kot iz škafa, tako da smo se hitro in brez obotavljanja odpravili v jamo. Nekaj brezen, nekaj besed o jamskih živalih ter endemitih Dinarskega krasa in že smo bili 240 m globoko pod površjem. Tu smo se razdelili v dve skupini, plezalsko – Anže in Klemen sta imela namen plezati v kamin »Game over« ter fotografsko – Jernej, Šini in jaz. Slednja je imela nalogo prečiti ožino in raziskati končni meander na samem dnu jame. Da ne bi zadrževal skupine, sem sklenil, da bom živali iskal in pobiral na poti nazaj na površje, ko bo vse potekalo malo počasneje. Fantje so me opozorili, da je jama polna drobnovratnikov, a se je že na naslednjem pritrdišču izkazalo, da je jama polna drobnovratniku zelo podobnih in sorodnih hroščev iz rodu Parapropus. V Akustični dvorani smo poleg teh hroščev našli tudi prave drobnovratnike (latinsko ime Leptodirus hochenwartii) ali »debeloguznike«, kot bi jim lahko rekli. Kljub podobnostim med obema vrstama hroščev pa so drobnovratniki precej večji in imajo širši zadek kot njihovi v jami številčnejši sorodniki.

Končni del jame smo »slikali« dvanajstkrat. Na žalost, tokrat slike niso dobro uspele, kar se bo gotovo popravilo ob naslednjih obiskih. Čas priprav na »slikanje« sem izkoristil za iskanje živali, ki prebivajo v jami. Na sigi meandra sem našel nekaj drobnih skakačev (Collembola), preprostih, žuželkam sorodnih živalic, ter par jamskih dvojnonog ali kačic (Diplopoda) iz rodu Brachydesmus. Te se prehranjujejo na trhlih, razpadajočih ali gnilih organskih ostankih. Tudi tokrat niso razočarale – bile so namreč na amorfni snovi, za katero je Šini razložil, da gre najverjetneje za ostanke WC-ja naših predhodnikov. Fanta sta veliko spraševala o življenju v jamah, kar me je izjemno veselilo. Ni vse začelo in končalo na standardnem vprašanju »Ej, a se te rake da pripravit na buzaro?«

Dve vrsti rakcev iz rodu Niphargus.

Pot ven je bila dolga in naporna. Prasico sem dobil za nosit, ker sem po Šinijevi presoji, »mlad in neumen«, prasica pa je, tako kot vedno, opravičila svoje ime. Zataknila se je povsod – tam, kjer je treba, še raje pa tam, kjer tega ni bilo treba. Začetne dele smo plezali skupaj, pri čemer sem užival v zvokih jugoslovanskega Novega vala 80', ki je prihajal s Šinijevega telefona. Kasneje smo se ločili – Jernej je vodil, Šini pa je zadaj poslušal muziko in vsake toliko glasno zavpil, da smo vsi vedeli, za kakšno zverino gre. Težko sem dočakal malico v bivaku, kjer sem na poti dol pustil vse stvari. Ne pojedel, požrl sem vse, kar sem imel s seboj, pot pa se mi je zlival čez lice. Sproti sem opazoval, če bi slučajno kje opazil premikanje jamskih živali. Hitro sem našel slepe pajke rodu Stalita, nekaj rakov enakonožcev rodu Titanethes ter dvorepko (Diplura), ki je švigala čez podorne kamne. O netopirjih, ki sta jih Jernej in Klemen s ponosom omenjala na vhodu v jamo, ni bilo ne duha ne sluha. A to je za ta čas pričakovano, saj je jama prezimovališče, o tem, da so netopirji pozimi prisotni, so pričali ostanki netopirskega gvana.

Vzpon v »Sedemdesetmetrci« je bil zame izredno fascinanten. Že na spodnjem, krajšem delu vrvi, sem ob žimarjenju preštel 37 hroščev Parapropus-ov na pičlih 25 metrih dolžine. Takšne gostote jamskih hroščev se ne vidi pogosto, sploh če upoštevam, da sem lahko dobro videl le meter levo ali desno od vrvi. Lužice pod velikimi brezni so polne drobnih rakov, slepih postranic rodu Niphargus. Vse kar je treba narediti, da bi jih opazili, je posvetiti z lučjo in opazovati, kdaj bodo pričeli bežati pred svetlobo. V Čaganki gre najverjetneje za vrsto Niphargus novomestanus (ime je bilo članom ekipe blazno všeč – le zakaj?), a bo treba določitev vrste preveriti z natančnim pregledom pod lupo, saj so si nekatere vrste na videz precej podobne. Pod enimbreznom je na gladini luže plulo zame največje presenečenje v jami - komaj nekaj milimetrov velik pajkovec iz rodu Eukoenenia. Kot že ime pove, je sorodnik pajkov, pršic, paščipalcev, a ima na zadku televizijski anteni podobno strukturo, ki je bila iztegnjena v zrak, ko je dirjala po površini luže. Še nedavno so bile te živali smatrane za zelo redke, zaradi svoje velikosti pa so zlahka spregledane. V zadnjih letih se število najdb teh živali povečuje, predvsem zahvaljujoč najdbam podobnim tej - na površini luže. Še vedno ni jasno, zakaj prihajajo na luže, a zelo verjetno je, da prihajajo tja lovit še manjše živali. Na predzadnjem pritrdišču sem opazil jamskega paščipalca iz rodu Neobisium, za katere je že ob spustu Jernej povedal, da prebivajo v jami. Če boste šli raziskovat globine Čaganke, si lahko v luži pod prvim breznom ogledate tudi okostje netopirja – malega podkovnjaka. Trenutno se še ne vidi veliko kosti, a ko bo truplo razpadlo, bo ostal lep skelet.

Drobnovratniku zelo podoben in soroden hrošč iz rodu Parapropus.

Komaj nekaj milimetrov velik pajkovec iz rodu Eukoenenia.

Ob izhodu iz jame me je čakalo nekaj presenečenj. Prvo je bilo, da je bila ura že pol enih zjutraj, drugo, večje in zelo prijetno presenečenje, pa je bil roštilj, ki sta ga pripravila Anže in Klemen. Zaradi nesodelujočega vrtalnika sta se že ob pol petih popoldne znašla na površju, nakar sta se odpravila v Črnomelj po nakupih in pripravila izvrstno pojedino za svoje jamarske tovariše. Beseda je dala besedo, modrovanja je bilo veliko, a ura je tekla in prišel je čas za odhod. Pot do Ljubljane sem si krajšal z mislijo o povratku, če ne prej, ko Čaganka dobi svoj zaključek v izviru Dobličice.

Na akciji smo sodelovali: Klemen Mihalič, Damijan Šinigoj, Jernej Tramte, Anže Tomšič (vsi JKNM) in Teo Delić (DZRJ Ljubljana).

*****
Teo je zaposlen kot mladi raziskovalec na oddelku za biologijo Univerze v Ljubljani in se ukvarja z raziskavami sorodstvenih odnosov in ekologije slepih postranic rodu Niphargus. Je član DZRJ Ljubljana.

Novice

15.12.2013

Ponikve

12.12.2013

Jame pri Hinjah

6.11.2013

Brezno v resi

11.9.2013

Huda luknja

20.8.2013

Kanin 2013

18.3.2013

Občni zbor JZS

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008