Jame pri Hinjah

12.12.2013

Konec novembra sva z Andrejem Jakličem ter domačinom raziskala nekaj jam pri Hinjah. Najprej smo obiskali že registrirano Vovčičkovo jamo. Preveril in popravil sem lego, potem sva se spustila tudi v notranjost. Jama je močno onesnažena, smeti se od dna vhodnega brezna valijo vse do dna jame. Ker gre le za kosovni odpad brez organskih odpadkov, je bilo v jami kar znosno. Gre za 24 m globoko brezno v dveh stopnjah. Skoraj na dnu sem med odpadki našel cel kup injekcij. Kakor sta povedala domačina, tu daleč naokrog ni nobene zdravstvene ali veterinarske ustanove, tu ne živi noben zdravnik ali medicinska sestra. Od kod potem injekcije v jami?

Andrej v vhodu Vovčičkove jame.

Odpadki na dnu vhodne stopnje.

Kup injekcij.

Sledilo je raziskovanje jame s strmim vhodnim rovom, ki se konča z 22 m dolgo dvorano. Skozi široko 9 m globoko brezno se spustimo v spodnjo dvorano, ki je dolga 26 m. Dolžina jame je 56 m, globina pa 22 m.

Vhod v jamo z dvema dvoranama.

Andrej v lepo zasigani zgornji dvorani.

Raziskala sva še 16 m globoko enostavno brezno, nastalo ob razpoki. Domačin Edo je o breznu povedal dve zanimivi zgodbi. Kot mladenič se je spustil v brezno in sicer tako, da je v stene brezna prečno zagozdil kole in se po njih spustil do dna. Ker pa je natančno opisal notranjost brezna, sva mu verjela. Druga zgodba je lovska. V brezno naj bi padel obstreljeni divji prašič. Lovec se je po vrvi spustil v brezno, na dnu pa ga je napadel ranjeni prašič, tako da se je moral podvizati ven. Naslednji dan se je v brezno (tudi po vrvi) spustil drugi lovec in prašiča pokončal. Kaže, da so bili domačini kar uspešni z improviziranim spustom v brezno, midva z Andrejem pa niti slučajno brez vrvne tehnike.

Vhodna stopnja, v kateri je domačin zagozdil kole, da se je spustil na dno. Je mogoče?

Raziskovanje smo zaključili z ogledom in merjenjem Gričarjevega skedenca. Skozi širok zevajoči vhod se po podornih skalah spustimo v lepo okroglo dvorano. Tu naj bi se v 2. svetovni vojni skrivali domačini. V dnu dvorane so ostanki kurišča. Kaže, da so v jami velikokrat kurili, saj so stene močno zasajene. Prav nad kuriščem stoji mogočen kapniški steber, ves črn od saj.