Židovec ponovno preseneča

30.4.2013

Iskanje novih jam je sicer prijetno, a dostikrat naporno opravilo. V želji, da bi izvohali tiste kotičke, kjer bi te presenetila kakšna pozabljena kraška lepotica, se človek včasih nehote zapleza ali zaplete v gostem rastju (na že tako običajno težko prehodnih terenih) ali pa preprosto izgubi. Tudi orientacija utegne biti problem, sploh če ti odpove GPS naprava. Tedaj se pač znajdeš po svoje.

Na Poljanski gori smo Židovcu in njegovi okolici pred leti že posvečali veliko pozornosti. Takrat smo ob pomoči gozdarjev, največkrat pa kar sami, locirali in raziskali zajetno število novih jam. Ob odkritju Čaganke se je seveda delovni zanos preselil vanjo, a sem ter tja se je še našlo kaj novega. Res pa je tudi, da terenske akcije niso bile več tako intenzivne kot leta poprej. Tudi splošen občutek je bil, da je večinoma v veliki meri že vse pregledano in zares velikih in globokih jam enostavno ni več. Letošnja zima in debela snežna odeja je sicer pripomogla, da se je našlo nekaj novih dihalnikov, ki pa so bili milo rečeno porazni.

A ker je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega, je splet okoliščin nanesel, da smo prišli do odkritja, ki nam je ponovno pognal adrenalin po telesu in oči premaknil na peclje. Eden izmed dihalnikov, katerega sva sredi aprila raziskala s Kacotom, je bil le nekakšna odskočna deska do nečesa veliko večjega. Tistega dne se nama je obema zavoljo nekih opravkov mudilo domov, tako da je jama bila sicer pregledana in izmerjena, a pomanjkljivo dokumentirana, brez dostopa, fotografij, itd… Zato sem se nekaj dni kasneje vrnil in uredil manjkajoče. Ker pa mi je za razliko od prejšnjič sedaj časa ostajalo, sem se odločil, da še malo pregledam okolico, ki je bila zaradi pozne pomladi še vedno lepo pregledna, brez listne vegetacije, klopov in še kaj, a zato z velikimi in svežimi odtisi medvedjih šap. In glede na to, da so medvedi spomladi lačni in zaradi dolge zime letos še posebej tečni, sem kar lepo strigel z ušesi in očmi. Zagrizel sem se torej proti severnemu vrhu podolgovatega, na kamelje grbe spominjajočega Židovca in že po nekaj minutah naletel na ogromen vhod.

Šini na vrvici.

Prepričan, da je vse skupaj le plitek udor, sem suvereno zakoračil proti robu in potem enako hitro tudi nazaj, kajti pod menoj se je odprl pravi pravcati Dantejev pekel. Brcnil sem preperelo vejo, ki je zažvižgala v globino in se nekje spodaj, štiri - pet sekund kasneje, zamolklo raztreščila. Ker sem vedel, da je na tem območju že kar nekaj registriranih globokih jam, nisem bil posebej evforičen. Jamo sem za vsak slučaj lociral in se odpravil dalje, oz. nazaj proti avtomobilu po krožni poti. A nisem prehodil niti 30 m, ko sem opazil nov vhod, podobnih dimenzij in z podobno globino kot pri prejšnjem. V tem trenutku sem pa začel že malo razmišljati, kateri dve brezni, tako blizu skupaj in z tako globino bi to lahko bili. In bolj kot sem tuhtal, bolj se mi je dozdevalo, da gre tu za nekaj novega, torej še neraziskanega. Da sem razmišljal pravilno, sem ugotovil kasneje doma, ob pregledu vsega gradiva in dokumentacije tega območja. Obetavni brezni sem omenil nekaj klubskim tovarišem, kateri smo si seveda takoj zadali za cilj raziskati jih v bližnji prihodnosti

Mogočna, 60m globoka vhodna vertikala.

V nedeljo, 28. aprila smo, oz. sva s Šinijem (ker je Kaco zbolel in je še nekdo odpovedal) tako krenila proti Poljanski gori, parkirala v bližini Čaganke in zakoračila novim dogodivščinam naproti. Vmes sva za aklimatizacijo »skočila« še v dve pred nedavnim odkriti brezni, spodobnih dimenzij, a s klavrnim koncem. Recimo temu predjed, kajti glavna poslastica je še sledila. Vhod naju je seveda pričakal v vsej svoji prvinskosti. Že kaj kmalu sva ugotovila, da oba vhoda vodita v isti prostor spodaj, kaj prostor – ambient. Kakih 25 m nižje sta se oba jaška združila v veličastno dvorano, ki jo je na drugem koncu bogatil snop svetlobe, prodirajoč iz sosednjega, višje ležečega vhoda in padajoč 50 m globoko.

V najnižji točki je debel čep iz snega in ledu.

Slikovita dvorana z ledenimi skulpturami.

Sva strmela v tisti, kot od Boga poslan prizor in se nisva mogla načuditi igri narave. Nekaj podobnega, le v večjem obsegu je moč videti v Kačni jami pri Divači. Spodaj naju je pričakal pravi pravcati mali ledenik, kjer bi že prav prišle dereze in cepin ter temperatura okoli ledišča. Je bilo res mrzlo, tako da naju je po kaki uri mrzličnega iskanja nadaljevanja in kasneje, ko sva že nekoliko obupala ter se posvetila fotografiranju in meritvam, že pošteno zanohtalo.

Igra svetlobe.

V najnižji točki dvorane v globini 60 m je sicer možno, da gre še naprej, a je trenutno čep iz snega in ledu tako velik in obsežen, da se tega ni dalo oceniti. Bo treba torej čez kak mesec ali dva ponovno notri in preveriti. Verjetnost je sicer majhna, a obstaja. In če se izkaže, da je stvar nepreklicno zaključena, je jama vsekakor še vredna obiska, saj takih slikovitih orjakinj pri nas ni ravno na pretek.