Nova jama pod Grč vrhom

7.1.2013

Zadeva ima že kar nekaj brade, saj sem tri polšne oz. dihalnike na kupu, našel že 18. februarja 2012. Resneje pa sva se jih s Tomom lotila 11. novembra 2012. Prvo sva kar hitro odkopala, a sva prav tako hitro nad njo tudi obupala, čeprav je kamen padel po občutku dobrih 10 m v globino. Razširiti bi morala nekaj metrov navpičnega rova, zato je Tom poiskal naslednjo, teoretično in pozneje se je izkazalo tudi praktično, lažjo luknjo, ki je bila dobrih 10 m niže od te. Po nekaj urnem delu sva uspela razširiti in poglobiti vhodni del za dobrega pol metra, ko je bilo treba domov na kosilo.

Dihalnik pred slabim letom ...

Naslednje kopanje je prišlo na vrsto šele prejšnjo nedeljo, 30. decembra 2012. Sprva se nama je zadeva zdela zelo zamudna in ne preveč obetajoča. Z macolo in špico je šlo delo počasi od rok, pa sva se je nato lotila z Ryobijem, ki je kmalu skali pokazal zobe in se je drobila, da je bilo veselje. Res sva bila presenečena nad njegovo učinkovitostjo. Pa naju je veselje kmalu minilo, ko se je Tomu med delom snelo dleto in padlo v globino. K sreči sva imela s seboj še špico in je delo zopet steklo, kot je treba, veselje pa se nama je zopet vrnilo. Vmes je bilo še nekaj zemlje in posamičnih kamnov, ki pa jih je bilo treba ročno odmetat. Tokrat sva imela s seboj tudi malico, ki sva si jo popekla na tabornem ognju. Najprej sva pojedla Tomove klobase, potem sva bila pa že sita, tako da sem spet "prišparal" na malici. Po obedu nama je šlo delo kar preveč dobro od rok. Skratka vhod nama je uspelo toliko razširiti, da se da noter, le še nekaj zagozdenih kamnov je treba umaknit, ker pa nisva imela vrvi in ostale opreme, sva obisk pustila za naslednjič.

... in jama danes.

Izdelava "glavnega" pritrdišča.

Danes, 6. januarja 2013 pa smo se kar trije zapodili v jamo. Na pomoč nama je prišel še Anže in je imel tudi čast, da je lahko šel prvi noter in jamo opremil. S Tomom sva čez vhod zvlekla sušico za glavno pritrdišče, da pa Anžetu delo le ni bilo preveč olajšano, je moral v vhodnem delu umakniti še nekaj zagozdenih kamnov, kar mu jih je večino tudi uspelo odmaknit, enega pa je, predvidevam da "zanalašč", pustil zame. Zmenili smo se, da bo pritrdišče naredil na vsakih 30 metrov ... Kmalu sva s Tomom zaslišala Hiltija, torej prvih trideset že imamo. Čez kakih 10 minut pa je vrtalnik še enkrat zapel. Uf, to bo pa že precej globoko, pa še ni na dnu? Za njim sva jo hitro, "kot bos v trnje", ucvrla še midva s Tomom, da nama fant ne bi pregloboko ušel. Ujela sva ga šele na dnu, ko mu je ostalo samo še kakih pet metrov vrvi.

Tom je pripravil pritrdišč "samo" za slabih 100 m.

Anže pri čiščenju zagozdenih kamnov.

Jama je stopnjasto brezno s spranimi stenami in ostrimi noži, tako na hitro zgleda precej visokogorsko. Sige je zelo malo, dimenzijsko pa tudi ni preveč široko, možnih nadaljevanj pa sprva tudi nismo opazili. Nazaj grede je Tom pri merjenju opazil nekaj metrov nad dnom v steni manjše okence, ki vodi v lepo zasigano vzporedno brezence. Prehod sva poizkusila razširiti, a nama ni uspelo, tako da ostane za naslednjič.

Tudi dno ni preveč prostorno.

Anže - huda konkurenca Spidermanu.

Ko smo se odpravljali do avta, je ob pol enih v bližnji cerkvici začelo zvoniti poldne. Vam povem, da je bil danes en sam narobe svet.

"Najnevarnejša točka" v današnjem jamarskem cirkusu.

Skoraj bi pozabil povedat koliko smo namerili. Glede na dogovor, bi morala globina znašati blizu 100 metrov, a se ga Anže najbrž spet "zanalašč" ni držal, zato se je meter ustavil pri dobrih 25 metrih višinske razlike, kar pa tudi ni slabo.

Uživali v narobe svetu: Anže Tomšič, Jože Tomšič in Andrej Gašperič.

Novice

15.12.2013

Ponikve

12.12.2013

Jame pri Hinjah

6.11.2013

Brezno v resi

11.9.2013

Huda luknja

20.8.2013

Kanin 2013

18.3.2013

Občni zbor JZS

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008