JKNM (spet) prejel nagrado Viljema Puticka

14.3.2025

Društvo za raziskovanje jam Ljubljana je v torek, 11. marca 2025, na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani podelilo že 20. nagrado Viljema Puticka, namenjeno najbolj izstopajočim jamarskim dosežkom v minulem letu. Petčlanska komisija je letošnji naslov oziroma kipec Viljema Puticka podelila Jamarskemu klubu Novo mesto za projekt raziskovanja ter pripravo dokumentacije jame Trnuljčica na Kaninu.

Del raziskovalne ekipe JKNM, ki je prejela nagrado za naj lanski jamarski projekt. Od glavnih raziskovalcev manjka le Klemen Mihalič.

Svoje lanske dosežke so na razpis DZRJL prijavili Jamarsko društvo Rakek (v imenu raziskovalcev potapljačev Alana Bizjaka, Simona Burje, Sebastjana Gantarja, Jake Petruša in Igorja Vrhovca), jamarji Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina, Milan Podpečan in Jamarski klub Speleos Siga – Velenje ter Jamarski klub Novo mesto.

DZRJ Ljubljana podeljuje to nagrado že od leta 2005, vseh 19 kipcev (prvo leto kipca niso podelili v fizični obliki) pa je izdelala keramičarka in kiparka Nataša Prestor. V preteklih letih so JD Ajdovščina, jamarska sekcija PD Tolmin in JD Rakek kipec prejeli po trikrat. JK Novo mesto je do sedaj na tem natečaju »zmagal« dvakrat, tokrat pa smo tudi mi kipec prejeli tretjič. Že projekti, s katerimi smo osvojili »Puticka«, govorijo sami zase. Leta 2009 za raziskave jame Čaganke (najgloblje jame na Dolenjskem), leta 2021 pa za projekt medklubskih raziskovanj v Skalarjevem breznu na Kaninu.

Pretekli nagrajenci so za razstavo prinesli do sedaj podeljene kipce.

Predstavniki prijaviteljev so na podelitvi predstavili svoje dosežke, prav vsak pa je bil po svoje poseben. Potapljaško raziskovanje Malega okenca (JD Rakek in skupina potapljačev) in odkritje novih rovov je predstavljalo poseben izziv zaradi dolžine rovov (več kot 938 m) in vzpenjanja ter spuščanja rovov (jo-jo učinek) do večjih globin (-80 m) ter tudi zaradi tega dolgimi časi potopa. Najdaljši je trajal kar 5 ur in pol, potope pa so opravili z zaprtim dihalnim krogom. Rezervnih jeklenk je bilo v jami največ devet. Avtorja meritev in načrta sta Simon Burja in Sebastjan Gantar, v lanskoletnih raziskavah pa so poleg njiju sodelovali še Igor Vrhovec, Alan Bizjak ter Jaka Petruša. Za uspeh vseh raziskovalnih potopov v Malem okencu pa so zaslužni tudi številni potapljači, ki so to vodno jamo raziskovali že pred njimi. Tako pokojna Uroš Ilič in Tomo Vrhovec, potem Miha Pihler in drugi, vse tja do bratov Kuščer, ki sta se v Malo okence kot pionirja jamskega potapljanja potopila že leta 1939.

Potope v Malem Okencu je predstavil jamski potapljač Alan Bizjak, ki je, samo kot zanimivost, po rodu iz Mokronoga.

Odkritje jamarjev JK Ajdovščina v jami Zvezda Danica je predstavil Matjaž Pintar. Pri tem je zanimivo, da so v več kot 300 m globoki jami, ki se še nadaljuje in še ni izmerjena, našli stare svedrovce. To je bil dokaz, da je jamo nekdo pred njimi že raziskoval, ne pa tudi registriral. Na podlagi predstavitve na lanskem srečanju raziskovalcev Kanina v Bovcu so po fotografiji zmečkane škatlice cigaret Lord ugotovili, da so bili v jami Tolminci, ki pa so potem na jamo »pozabili.« V jami so namreč našli še nenavadne školjke in jih dali v analizo, ki bo bojda sedaj, skoraj po tridesetih letih, vendarle zagledala luč sveta.

Poseben projekt je bil tudi raziskovanje Vežice 14 pod Lučkim dedcem (Jamarski klub Speleos Siga – Velenje). Zaradi posebne morfologije jame in tudi tega, da je več kot pol raziskav opravil Milan Podpečan, ki je v jami odkril tudi led starega ledenika, pa tudi več kot 30 metrov visoke stebre novega ledu.

Raziskovanje brezna Trnuljčica na Kaninu (JK Novo mesto) je predstavil Jure Tičar. Posebnost raziskav je bila (po preboju meandra na 45 metrih globine) hiter prodor v velike globine, z vsakim metrom pa so se večala tudi pričakovanja. Tudi zato, ker so spodnji rovi le dobrih 70 metrov oddaljeni od sistema Renejevo brezno – P4. Novomeščani smo se trenutno ustavili na globini 924 m, kar pa ne pomeni, da so raziskave končane, saj nas čaka še veliko dela v pregledovanju številnih stranskih rovov v glavnem breznu. Poleg odlične predstavitve in celotnega raziskovalnega poročila je posebnost tega projekta v primerjavi z drugimi tudi zelo dobra dokumentacija in kvalitetno izdelani načrti. Ravno to pa je značilnost jamarskih raziskovanj našega kluba. Za prvo mesto smo poleg kipca prejeli še denarno nagrado v višini 2000 €. Ob okrogli obletnici je namreč glavni pokrovitelj Treking šport dosedanjo nagrado podvojil, za nagrade ostalim prijaviteljem pa sta poskrbela pokrovitelja Kibuba in Iglu Šport.

Predstavitve so se udeležili številni jamarji iz različnih klubov in kar štirinajst članov našega kluba.

Ob zaključku podelitve je predsednik DZRJ Ljubljana Matic Di Batista dejal, da bodo tako kot do sedaj nadaljevali s podeljevanem Putickove nagrade, njena oblika pa bo še stvar debate. Tudi zato naj poročilo zaključimo s pripombo: Jamarska zveza Slovenije podobnega izbora naj jamarskega projekta, kot je nagrada Viljema Puticka, nima. Po drugi strani pa se na razpis DZRJL vsako leto prijavi relativno malo projektov – doslej največ po štiri. Morda bi bilo smiselno najti skupen jezik med JZS in DZRJL, ki sicer ni članica slednje. So pa člani obeh organizacij predvsem jamarji, ki se na terenu vse bolj povezujemo in se predvsem ne menimo več za nesoglasja, ki so pred več kot dvajsetimi leti privedle do tega, da je DZRJ Ljubljana izstopila iz nacionalne jamarske zveze.