Novoletni Dlvn
1.1.2025
Brez vsakršnega zadržka lahko trdim, da je Društvo za raziskovanje jam Ljubljana v zadnjih letih najbolj ploden kolektiv raziskovalcev globokih jam v Sloveniji. Na to navsezadnje kažejo njihovi rezultati, tako v številu novo odkritih jam s preseženo magično mejo 1000 metrov, kot tudi s kilometri in kilometri raziskanih rovov v jamah na Kaninu, Pokljuki in na planini Poljana. In prav tu so v zadnjih letih matičarji, kot jim ljubkovalno pravijo, napisali res impresivno zgodbo. V koronskih časih so začeli z raziskovanjem območja med planino Poljana in planino Suha in izkazalo se je, da ima ta izreden jamski potencial. Skorajda deviško območje je mamilo jamarske sladokusce in kmalu so kataster jam začele zapolnjevati točke, ki so označevale nove vhode v jame. V nekaj letih se je teh namnožilo na več kot 100, skupna dolžina vseh jam pa do sedaj znaša že 28,5 km! V kvantitativnem smislu izstopata sistem planine Poljane s tremi vhodi (Grvn – Rajža – 4-P), ki skupaj meri že preko 10 km v dolžino, z doseženo globino 1011 m pa je lansko leto v elitni klub tisočmetrc vstopila še jama Dlvn (ime izhaja iz klene gorenjščine in pomeni iti dol).
Profil jame Dlvn.
In če te matičarji povabijo, da se pridružiš akciji v najnovejšo slovensko tisočmetrco, tega skorajda ne moreš zavrniti. Tako smo se tik pred iztekom leta 2024 po rahlih snežnih padavinah v gore nad Bohinjem prebijali Jure Tičar in Franc Marušič – Lanko v Juretovem kombiju z eno snežno verigo ter Matic Di Batista in jaz v sedaj že legendarni modri zverini. Kot ste lahko ugotovili, je Suzuki ponovno rešil situacijo in do izhodišča prepeljal tudi Jureta in Lanka, ki sta obtičala nekje na sredi hriba.
Namig: preden imaš namen uporabiti snežne verige, preveri če so v kompletu vsi sestavni deli.
Oprtali smo si nahrbtnike z osebno opremo ter delom skupne opreme za raziskovanje in hrano za naslednjih nekaj dni. Preostalo kramo so dan prej že znosili Špela Borko, Tinkara Kepic, Samo Grgurevič, Peter Mašič in Vid Naglič, ki so prenočili v pastirskem stanu na planini Poljana. Koča je za jamarje izrednega pomena za počitek po napornem raziskovanju jam in matičarji so nadvse hvaležni agrarni skupnosti Savica, ki jim omogoča uporabo le-te. Pot do stana je služila za dobro ogrevanje, pri koči pa smo se sešli še s Petrom in Vidom, ki sta pred tem z opremo pospremila prvo ekipo v sestavi Špela, Tinkara in Samo do vhoda v jamo. Hitro smo si razdelili tovor in se dogovorili, da naslednji v jamo vstopimo Diba, Jure in jaz, z zamikom pa nam sledijo še Pero, Vid in Lanko. Do vhoda v jamo smo potrebovali še slabo uro in nato hitro skočili v jamarsko opremo ter pričeli s spustom. Začetni deli jame so zelo prostorni, vhodnemu breznu sledi še 100 m globoko in prostorno brezno. Diba je med potjo še preopremljal in izdeloval manjkajoča dvojna sidrišča. Morda se je ustrašil dveh funkcionarjev zlovešče Zveze in je hotel poskrbeti za maksimalno varnost.
Planina Poljana se nahaja pod Velikim Raskovcem, nekje na polovici med Črno prstjo in Rodico.
Pastirski stan služi kot odlična baza za jamarska raziskovanja.
Pot od koče do vhoda v jamo vzame še kakšnih 45 minut strme hoje.
Nekje na dvesto metrih globine naju je Diba mimogrede vprašal, da saj verjetno imava s sabo rezervna koleščka za vrvne zavore. Gulp ... Takrat sem se spomnil. Pred akcijo sem pregledal vso opremo, naoljil ležaje vponk in vzmeti prižem, preveril stanje šivov na pasu, itd. Pozabil pa sem, da sem že po zadnjem obisku Skalarja razmišljal o tem, da bi bilo dobro zamenjati kolešček na zavori. Seveda so matičarji zapriseženi pristaši simpla in nihče ni imel s sabo koleškov za stop. Suvereno sem rekel, da bo ta že zdržal za to akcijo. Čez 100 m sem preveril stanje in že opazil prve sledove navoja vijaka. Stanje se je do bivaka na 800 m globine občutno poslabševalo, saj je Dlvn nastala v dolomitu, ki je veliko bolj abraziven od apnenca in poje aluminijasta koleščka hitreje kot naš Erazem klobase. Naj se na tem mestu posujem s pepelom in priznam, da je to nesprejemljiva napaka, ki se je ne bi smel nihče privoščiti. Še posebej ne vodja Izobraževalne službe pri JZS, pri kateri si trudimo jamarjem privzgojiti skrb za varno obiskovanje jam. Ampak živemu človeku se napake dogajajo in verjamem, da si kaj takega ne bom nikoli več privoščil. Še posebej ne po ponižanju, ko sem zadnji dan raziskovanja bil primoran uporabljati simplco, ki mi jo je posodil Lanko.
Stanje zgornjega koleščka po cca. 1000 m spusta v Dlvn-u.
Po nekaj urah potovanja po jami smo vse ekipe prispele v bivak. Mesto je nadvse primerno – mehka in suha mivka za podlago, tekoča voda čisto blizu, skoraj brez prepiha, dovolj ravnega prostora. Pravi Grand Hotel Toplice! Če sva si hotela z Juretom izboriti prostor v šotoru, sva morala najprej pljuniti v roke in še malo poširiti prostor v bivaku. Kljub vsem naporom se nas je v šotor zbasalo samo sedem, Diba in Pero pa sta se žrtvovala in prespala zunaj. Poleg spanja pa sem se še posebej veselil kulinaričnih doživetij, po katerih so znani matičarski bivaki. Špela je namreč čista carica in pripravlja odlične dehidrirane obroke. Tako smo se v štirih dneh celo popolnoma izognili kakršnimkoli testeninam. Za večerjo je bila recimo ajdova kaša z gobami in hokaido bučami, zelenjavna rižota z brokoliji, za zajtrk pa vmešana jajca v tortilji. Vam povem, res za prste obliznit.
V jamo smo nesli celo cel 2,5 kg težek hlebec sira,
Špeline kulinarične dobrote bi prav prišle tudi v naših bivakih, kjer našo jamsko dieto v večji meri še vedno predstavljajo testenine in špeh.
Čeprav prostoren, je bil bivak vseeno pretesen za devet ljudi.
Naslednje dva dni smo imeli na voljo za raziskovanje jame. Pod 500 m globine se jama razvija v vodoravni smeri na več nivojih. Ena ekipa v sestavi Pero, Lanko in Jure so odšli na najnižjo točko jame in poizkusili najti obvod mimo sifona, vendar jim to ni uspelo. Ekipa s Špelo, Tinkaro in Vidom so raziskovali odcepe, ki so ostali po zadnji akciji, na kateri so premerili kilometer novih rovov. Žal so se vsi bodisi končali, bodisi povezali v že znane dele. Diba, Samo in jaz pa smo se odpravili precej višje v fosilni rov na globini okoli 650 m, ki je vodil proti jugu. Spustili smo se v mogočno brezno, kamor se steka velika količina vode, vendar na podornem dnu nismo našli nadaljevanja. Nato smo opremili še eno neraziskano brezno in se po njem spustili kakšnih 80 m in prišli do novih horizontalnih delov. Naslednji dan smo Diba, Tinkara in jaz nadaljevali z raziskovanjem in merjenjem teh delov, ki so nas zaradi res velikih dimenzij navdajala z upanjem. Vendar smo na koncu žal prišli do končnega sifona brez možnosti za nadaljevanje. Tu smo nato srečali Vida in Špelo, ki sta raziskovala druge horizontalne dele, ki pa so se povezali v naše rove. Lahko rečem, da neke žalosti ni bilo čutiti, saj smo skupaj raziskali in izmerili precej novih delov. Jure in Pero sta med tem preplezala kamin, ki se še vedno nadaljuje, vendar bi bilo potrebnega veliko tehničnega plezanja. Nato sta še opremila brezno tik pod bivakom, ki pa se zaključi z preozkim nadaljevanjem.
Eden izmed horizontalnih rovov nekje na globini 750 m.
Krajše stopnje smo premagovali tudi s pomočjo žive lestve.
Končni sifon v enem izmed bolj obetavnih delov jame.
Skupaj smo v dveh raziskovalnih dneh namerili 1,5 km novih delov jame in Dlvn podaljšali na 5,1 km dolžine. Zadnji dan je sledil še izhod iz jame, ki je relativno enostaven, če izvzamemo meander nekje na sredini poti od bivaka do izhoda. Ne vem zakaj, ampak ravno sredi meandra so vsi začeli klicali že davno izumrle ledenodobne orjaške živali in še eno besedo, ki se začne na »je« in konča na »bem«. Kdo bi vedel ... Ampak človek se kar namatra, verjemite. Saj se da, ampak če bi kakšen rogelj kje odbili, ne bi nič škodilo. Ven smo pokukali še podnevi in z Juretom sva pohitela v dolino, vsak svojim obveznostim naproti. Matičarji pa so ostali na planini in novo leto praznovali v objemu gora, ki so jim tako ljube. Človek ne more ostati ravnodušen v njihovi družbi in se zlahka naleze neizčrpne volje za raziskovanje jam. Ni kaj, mladi rod je na pohodu in samo želim si, da bomo slej kot prej skupaj presegli meje, ki delijo slovensko jamarstvo že dobri dve desetletji.
Jure zapolnjuje skorajda celoten meander.
Ven smo pokukali še podnevi, da smo se lahko še ozrli proti našem očaku.
Na akciji smo sodelovali matičarji Matic Di Batista, Špela Borko, Franc Marušič, Vid Naglič, Peter Mašič, Tinkara Kepic, Samo Grgurevič ter Jure Tičar in Klemen Mihalič iz JKNM.
Foto: Jure Tičar, Špela Borko, Klemen Mihalič