Kanin 2024 - NM 5 šibaaaa

1.9.2024

Jamarstvo te, hočeš nočeš, obkleše in izbrusi v nepoboljšljivega pesimista. Takšna je pač narava jamarstva. Nešteto ur zapravimo, ko po gozdovih in hribih stikamo za luknjicami, za katere se večinoma izkaže, da se kaj kmalu zaprejo. Če nam uspe meter nategniti na tistih 10 m, smo navadno že povsem zadovoljni. Preden se lotimo širjenja ožine, sami sebe prepričamo, da se bo ta itak zaprla. Ko vrtamo sidro v kaminu, že vemo, da nas zgoraj čaka samo strop. Tudi največji optimisti jih od jam dobijo tolikokrat na gobec, da slej kot prej ne verjamejo več zgodbicam o veličastnih novih odkritjih.

Pa vendar še vedno stikamo za luknjicami, širimo na videz brezupne ožine, tehnično plezamo kamine, plavamo sifone … In včasih, ampak res samo včasih, nas jame spustijo malo bližje. Občutek imaš, da nas spustijo naprej samo zato, da razgrejejo našo jamsko domišljijo in nas takoj zatem zatolčejo z brezupnim nadaljevanjem. Ampak jamarji se ne pustimo kar tako odgnati. Jami znamo prisluhniti, ji dobrikati, prišepetavati zapeljive zgodbice in jo božati na pravih mestih, da nas včasih vseeno spusti globlje v svoja nedrja. Občasno nas napuh zapelje v zablode, da se nam je jama čisto predala in da nas nič več ne more ustaviti. Ampak jama nas lahko vsak trenutek zavrne in polije s hladnim tušem. Zato je ljubezensko razmerje z jamo vedno nepredvidljivo in ves čas se moraš ves čas truditi za njeno naklonjenost.

Ljubezen premaga vsako oviro in letos nas ne ustavi niti nedelovanje kabinske žičnice.

Zagotovo je že znanstveno dokazano, da če v perspektivno jamo odneseš 200 m vrvi, se ta zagotovo zapre. Vseeno smo v soboto v NM 5 odnesli 200 m nove vrvi, saj smo nasedli Juretovemu navdušenju in zgodbicam o prelomu, ki samo šiba naprej. Ko sem se opasan z vrtalnikom in ostalo opremo za širjenje odpravil v ta prelom, sem ugotovil, da je bolj podoben Mihatovi mulatjeri v Podgurki. Pomislil sem celo, da bi bilo bolj primerno ime za ta del jame Mulo tera. Vesel sem bil, da je Anže vztrajal, da s sabo vzamemo še hilti. Meander je bil sicer dovolj širok, vendar bi bilo za prehod skozenj potrebne precej akrobatike, zato smo se odločili, da ga začnemo širiti v najbolj optimalni smeri. Sprijaznil sem se že, da bomo naslednjih pet let hodili v jamo širiti ta meander, zato sem se raje zamotil z macolo in popravljal roglje, ki jih je Miha s hiltijem izpustil. Lepo smo napredovali in se v nekaj urah prebili kakšnih 40 m globlje v meander.

Miha se ni menil za obline meandra in je vztrajno vrtal, dokler ni vdelal pot, dovolj široko za povprečnega jamarja.

Splazil sem se malo naprej od delovišča, da preverim kakšna je situacija v nadaljevanju in pomotoma sem z nogo sprožil kamen, ki je padel v globino meandra. Nekaj sekund za tem sem nekje globoko spodaj zaslišal najprej »uuuvfffffff«, nato »tresk« in kasneje še nekaj nedoločenega bobnenja. Kaaaj?! Vržem še en kamen. Enako! »Anži, posluš!« Vržem še enkrat in vsi začnemo vriskati. Jama šibaaaa! Z Anžijem se hitro lotiva čiščenja vhoda v brezno, Miha pa še malenkost poširi meander preden se začnem spuščati v brezno. Priznati moram, da so prvi metri brezna poskrbeli za hitrejše delovanje peristaltike v mojem prebavnem sistemu, saj je vhod v brezno precej previsen, kamnina pa je bila bolj slaba. Vendar sem kmalu začel uživati in sidrišče za sidriščem sva se spuščala globlje in globlje. Anže mi je prinesel novo vrv in nadaljevala sva do prve police na 90 m globine, kjer je prvič možno vstati iz pasu. Nadaljevala sva globlje in dosegla drugo polico na 120 m, od koder je kamen še vedno letel globoko v praznino in še naprej buril predstave o nadaljevanju. Opremil sem še zadnje raztežaje s preostalo vrvjo, nato sva se vrnila na površje. Tam je Zdravko cel dan izboljševal bivak, pridružila pa se nam je tudi Anja.

Vsak začete opremljanja brezna je adrenalinski. Če slišiš pod sabo kamen padati 300 m globoko, še toliko bolj.

Brezno je res ogromnih dimenzij, mestoma je premer tudi do 30 metrov.

Naslednji dopoldan se je Zdravko vrnil v dolino, saj je moral najprej napolniti svoje sodobno električno vozilo s čisto energijo, da se je lahko do večera vrnil v civilizacijo. Ostali smo si privoščili podaljšani vikend in smo nedeljo izkoristili za še eno akcijo. Anja in Miha sta odšla v NM 181, kjer sta razširila ožino na 35 m globine. Za njo sta se po krajši stopnji prebila v kamrco, od koder sta dve možni nadaljevanji, iz katerih tudi piha – ena malo manjša luknjica in druga še malo manjša. Midva z Anžetom pa sva se opremila z novih 100 m vrvi in se vrnila v NM 5. Anže je kmalu porabil celotno vrv, dna pa še vedno ni bilo na vidiku. Nove dele jame sva nazaj grede izmerila ter pohitela iz jame, saj so bile za popoldne napovedane nevihte. Napovedi so se tokrat na srečo zmotile, vendar je vseeno biti bolje previden, saj je novo brezno zelo sprano, kar pomeni, da je med nevihtami v njem ogromen pretok vode.

Anja in Miha sta se prebila skozi ozek meander v NM 181.

Miha opazuje perspektivno nadaljevanje, skozi katerega piha.

Po 300 m porabljene vrvi, je spodaj še vedno okoli 80 m brezna.

V ponedeljek zjutraj sem vstal malce pred ostalimi in na vzpetini nad bivakom, od koder se odpira vhod v NM 5, opazoval ožarjeni greben med Laško Planjo, preko Črnega Vogla, Visokega Kanina in vse naprej proti Prestreljniku nekje v ozadju. Razmišljal sem o jamah, o tem, kaj nas žene vanje ter se spomnil na razmišljanje Klementa Juga. V pismu tik pred svojo smrtjo je planine primerjal z ženskami: »Ne moreš jih vzljubiti, če ne najdeš pri njih odpora. Šele, ko jih ukloniš, ti postanejo drage, in tem bolj so ti drage, čim več žrtev so zahtevale od tebe.« Z lahkoto lahko to misel parafraziramo in planine zamenjamo z jamarstvom. Vendar sam verjamem, da se jam ne da ukloniti. Jame so obstajale mnogo let pred nami in bodo ostale še za nami. Imamo privilegij, da jih lahko z jamarskimi tovariši raziskujemo in ponižno občudujemo njihovo veličino.