Kanin 2024 - jami, ki obetata

21.8.2024

Tradicionalni kaninski tabor je ponudil prenekatere zabavne trenutke, ki so se odvijali ob raziskavah pod- in nadzemlja Kanina. Veliko je bilo opravljenega v Azaleji, kjer so neumorne ekipe nadaljevale delo v prepišnem meandru, pa tudi Podgurka si še želi biti okitena z vrvmi, na katerih smo obviseli nad novim globokim breznom. Da ne govorimo o vseh terenskih akcijah in tradicionalno izgubljeni Anžetovi pohodniški palici. A vendarle se bomo "za hip" posvetili drugim novotarijam visokogorskega raziskovanja. In te so bile osrednji del tokratne (ponovne) mini odprave na Kanin, ki se je odvijala med 15. in 18. avgustom 2024.

Vzpon na Kanin s težkimi nahrbtniki ostaja pravi balzam za telo in duha. Ob vročih dnevih priporočamo pričetek poti sredi dneva.

Da bi bili kar najbolj kronološko natančni, se vrnimo v dogajanje na tradicionalnem taboru. Naš Miha si je (na dela prost dan) v objektiv zaželel ujeti nekaj svizcev v t. i. Svižčevem dolu, kamor se je odpravil s svojo življenjsko sopotnico Tanjo. Svizci se seveda s tem niso strinjali in so naredili pravzaprav nekakšen medijski štrajk (poznavalci svižčevih vzklikov so te namere že prej prepoznali), zato se je fotografsko razočaranje in pohodniška romantika preselila na polico manjšega kuclja nad Velikim dolom zahodno od Kašarjeve glave. Ne sliši na nobeno ime, vendar je na pomembnem križišču prelomnega in verjetno podzemeljskega dogajanja. Usodna polica z lepim razgledom na Veliki dol in planinsko pot pa je kaj hitro zmotila naši naključni nič hudega sluteči in mimosedeči popotniški duši z mrzlim prepihom iz razpoke. In sta odstranila kamen ali dva. In je zapihalo na njuno dušo. No, ni treba posebej poudarjati, da si v tej zgodbi pred sabo od sedaj naprej lahko predstavljamo le še dva svizca, ki na vso moč kopljeta prehod v nov rov. Ker ko zapihajo jame na pravo struno, tudi zavijanje čokolad postane povsem obstranski posel. No in tako sta kopala v dvojici, pa naša Tanja skupaj naslednji dan z Urbanom, pa naslednji dan spet nova ekipa in razpoka je prerasla v vhod in stopnja ali dve sta prerasli v brezno globine 35 m, z meandrom, ob katerem se prav po kaninsko prehladiš. Na zunaj pa seveda kamenja, kot bi kopal kakšen 2-metrski pleistocenski svizec. In tokratna odprava se je to soboto mudila prav v tem meandru, kjer sta Miha in Jure poskušala svojo srečo v prepišni loteriji. Prišla sta 2 m dalje, a vendarle meander še ne nudi razgleda, saj malce zavija v desno in odmeva za njim še ni. Vendar pa ob takšnem prepihu zasije vsaka kaninska zgodba in verjamemo, da ima jama velik, če ne vsaj globok potencial. Pa še to ..., jami pravzaprav še nismo nadeli pravega imena, a jo vsi zaenkrat ljubkovalno kličemo Šerbi (ali bolj uradno NM181, ali NMŠ181 …, da skrijemo Šerbi). To pa zato, ker je Urban prav v stilu morskih deklic vabil na delovišče, da saj v to jamo bi pa še Šerbi prišla v svojih najboljših letih. Rezultat tega je seveda precej smeha in še več zatikanja. Pa ime je seveda ljubkovalno in ni za objavo v spletnih novicah. Ker jamarji smo resni ljudje.

Vhod v jamo NM181 ob odkritju in prvih premaknjenih kamnih.

Prvopristopnica Tanja z zavihanimi rokavi in polnimi rokami dela.

Urban na taboru natančno ocenjuje širino prehoda v NM181.

Miha po zaključku zadnje akcije, ki sta jo izvedla z Juretom. Od prepiha premražena do kosti.

Naš drugi projekt pa ima pravzaprav zelo podobno osnovo zgodbe. Le da sva z Mihom po zaključeni prvi akciji res zrla nekaj svizcem med sekalce. Zgodba pa se prične takole: nič hudega sluteč se jamar na Kaninu pogovarja tudi o jamah. In pravzaprav se po vseh naporih dolinskega življenja včasih želi tudi samo odklopiti. No, napaka je bila storjena, Rubikon je bil prestopljen. Ko smo se na taboru pogovarjali o tistodnevnih dosežkih, smo vsi veselo poročali. Potem pa je prišel na spored plan za naslednji dan. Kjer je Miha zatrdil, da sta se z Juretom dogovorila, da gresta naslednji dan na teren po okoliških jamah. No, takrat so se Juretove iluzije o žvižganju svizcem in zračenju nog razblinile kot ideje o olimpijskem bazenu na Kaninu. Ker se seveda trmasto ni dal, je naslednji dan kuhal mulo in podaljševal svoj dela prost dan, se prestopal iz sence na sonce in obratno do popoldneva ..., dokler se pač ni vdal v usodo in zlezel v kombinezon. No in v stilu Pipija in Melkijada in "pridi, pokazal ti bom" sva se lotila jam tik nad bivakom. Tik nad bivakom lahko zamenjamo z »lučaj stran« in nikakor ne »streljaj stran«. Tako blizu namreč je. Začela sva z NM5 (sledile so še druge, ki pa jih vsled naveličanosti tistega dne oddiha izpuščamo). Znana jama, brez usode načrta. Majhen vhod, ki bojda pozimi prepiha tudi do 6 m snega. Kar nam je bilo zaupano kasneje.

Vhod v brezno NM5 po tretjem širjenju.

Opremila sva prav počitniško z začasnimi sidrišči. Še nove sva šla iskat v bivak, ker jih je zmanjkalo. In prispeva do globine 62 m, kjer se vehementno tlačiva v sneg in led, kot bi bila že cel teden na vročini. Premočena in premražena (pa ne, da sva ta dan to kasneje še parkrat ponovila). Nadaljevanja ni! Zato ga poimenujmo "Zahodni tečaj". Sva pa navzdolgrede opazila polico, ki v zgodbo stopi navzgorgrede, ko sva izrisovala načrt. Ustaviva se na globini 45 m, malce zanihava in že sva na polici brez snega. Čudno. In meander. Ki je že videl kladivo. Zelo čudno. In močan prepih. Ravno prav čudno. Zato ga poimenujmo "Medgeneracijska štafeta". Popihala sva jo iz jame in še v druge štiri, zvečer poročala in se pravnavznoter muzala. Naslednji dan smo jamo opremili s stalnimi sidrišči in vrvjo ter očistili vhod, ki je kar naprej grozil s padajočim kamenjem. Zato ga poimenujmo "Peščena ura". Širjenje meandra je potekalo s takšno vnemo, da je še prepih menjal smeri. Po prihodu na površje smo šli za eno uro v toplino in zavetje spodmola in v popoldansko izmeno. Bližala se je nevihta. In takrat je v meandru zapihalo ravno tako, da smo bili kot jazbečarji s plapojočimi ušesi. Bili smo blizu, a še ne skozi meander. Zvečer smo ob tabornem ognju zatrdili, da gremo v jamo ob sedmih zjutraj. No, če spregledamo dejstvo, da 16. ura popoldan ni zjutraj, potem smo bili kar točni. Z Boštjanom sva jo mahnila še zadnjič meandru v slovo in prepihu naproti in se spustila 5 m nižje v brezence z lepim obodom. Ravno prav, da kamenje ni padalo naprej. V robu pa krajši meandroliki ovinek in spust v 35 m globoko brezno. Pogled iz tega brezna je nakazal na tri nadaljevanja in pod podornimi balvani sva se spustila 20 m globlje na zadnjem sidrišču in metrih vrvi, ki sva jo premogla. Še malo sva vrv "ne prav po šolsko" nategnila iz prejšnjega brezna. Ampak tudi to ne bo ostalo nikjer zapisano. In obstala na podoru, za slapom, v velikem prelomu dolgem 30 m, pod nama pa je zevala črnina in merilci globin v obliki kamenja so igrali najino simfonijo. Šment, da je že konec tabora. Nariševa jamo do globine 100 m, jo razopremiva in se predava zaključku odprave. In čokoladnemu pudingu z ananasom. Ampak klic globin je resna diagnoza. Zatorej tudi naš tokratni tabor. Opravičevati se za dolg uvod po dolgem uvodu sedaj pravzaprav nima več nobenega pomena.

Vhod v jamo je dokončno razširjen in varen za prehod. Ter prijetno tapeciran s travno rušo.

Namen je bil torej tokrat jasen … raziskati, kaj se skriva v tisti temni črnini. Enkrat je sošolka s faksa zamenjala metliško črnino za črniško Metliko, a o tem kdaj drugič. Ob prihodu na hrib smo se najprej lotili širjenja vhoda, ki je še nedavno tega grozil s 50 kg kamenjem. Lepo smo očistili in pravzaprav postavili hortikulturne standarde kaninskemu jamarjenju, saj smo vhod obložili z rušo in zelenjem, tako da te vsaj nekdo poboža, ko te črnina in kamenje izpljuneta na površje. Pa še copat si ne umažeš. Zatem smo jamo ponovno opremili. V jami sta Miha in Jure malce razširila ozke dele ter odstranila vse padajoče projektile. Karin in Jure pa sva se nad dnom zadnjega brezna lotila izdelave zahtevne prečnice, ki je otročje lahka. Zato jo poimenujmo "Igrišče". Nismo namreč želeli ponovno stati nad istim dnom, polnim kamenja, ki se usuva v globino. In potencialno na naše čelade. Ker so nove.

Prehod do nadaljevanja v breznu pod Igriščem.

Opremljanje prečnice, ki smo jo poimenovali Igrišče.

Po pol dneva garanja sva prispela na polico. In za njo ozek prehod. In še večja črnina. Vsaj 100 m. Števec metrov, ki ga poseduje sleherni jamarski možgan, je seveda že prehiteval samega sebe. Polica, na kateri smo stali, pa ni bila založena z dobrotami, marveč s stotimi kilogrami kamenja in peska. Vrnili smo se naslednji dan, ko nama je s Karin družbo delala še Mojra. Delavne in zagrete kot so naše punce, je kamenje skoraj prostovoljno odskakljalo v globino, da bi se izognilo zagriženemu vihtenju lopat. Hitro sta opravili. Karin se mi je pridružila k prehodu v globino.

Zadnje okrepčilo na polici pred prehodom v Katarzo.

Bingljanje v črnini je odlična zadeva. Ko pa se vsakih 10 m srečaš s kakšnim kupom naloženega kamenja, pač malo manj. Trudiš se biti podoben čistilcem v petzvezdničnem hotelu in očistiti vsako malenkost, ki bi te lahko opominjala, da si bil nekoč tu. S strani brezna se pridružijo nova, prikaplja in pricurlja tudi voda. In po dveh do treh urah stojiva na dnu 100 m globokega brezna. Zato ga poimenujmo "Katarza". Izhaja iz istoimenske pesmi dolenjskih slavčkov Ember, katere spevno besedilo opiše vsak občutek raziskav. Da bi pogledal prav do vrha, te zaboli v vratu. Zato raje gledava naprej. Podorno kamenje, voda in prepih naju zvabita v prehod. Vse je podrto in postavljeno na glavo. Prispeva do 10-metrske stopnje. Na njenem dnu se odpre meander širok vsaj 1 m in visok vsaj 5 m. Dolg vsaj 30 m. Malce zarušen, a ponuja prehod zanamcem. S prepihom! Poimenujmo ga "Enosmerna". Po prejšnjednevnih želodčnih težavah je bilo energije le še za obstanek. In za povratek. In za risanje načrta. In za razopremljanje. In za neroden padec v spalko. Naslednji dan pa ob zvoku dežnih kapljic in božanju strel švignemo v dolino.

Vhod v že dolgo poznano, a neizmerjeno brezno NM5 se odpira tik nad spodmolom, ki nam na raziskovalnih taborih nudi zavetje.

No, zakaj pa je projekt NM5 pravzaprav neskončno zabaven in zanimiv? Ker do brezna lahko pravzaprav prispeš v copatih in pižami. Če odšteješ nošnjo 38 kg nahrbtnika 5 ur v eno smer. Vhod je hortikulturno tapeciran. Ker je projekt že skoraj odšel v pozabo, a se ga je več kot splačalo ponoviti. Ker je tehnično zahteven in po drugi strani povsem preprost. Ker smo v praktično štirih akcijah, odštevši širjenje, prispeli do globine čez 200 m. Ker ima brezno močan bipolaren prepih, ki menja smeri. Ker brezno že na globini 100 m očitno dobi močan dotok vode. Ker so že vršnji deli brezna velikih dimenzij. Ker tudi meandri niso sramežljivo majhni, ampak sprehajalne poti. In ker smo na globini 200 m prišli v prelom, ki močno zaznamuje ta del Kanina in proti jugozahodu nesluteno diši po obisku bližnjega P4 oziroma njegovega nadaljevanja. Vendar pustimo času čas in jamarjem štrik.

Pa še to ... naš neumorni Pero je poskrbel, da je bil bivak zgledno urejen in da je iz loncev dišalo. Pa še na dan počitka je sledil Mihovem nasvetu, da malce razširi naš spodmol. Kot da bi o kakšnem podobnem dnevu oddiha že prebirali v Bajkah in povestih s Kanina.

Ker na Kaninu že dlje časa vlada vročina z malo padavinami, smo pitno vodo lahko pridobili le s taljenjem snega iz bližnjega brezna.

Tokratni pogledi iz spalnice v bivaku so bili ob jasnih nočeh naravnost pravljični.

Ekipa med čakanjem na razvedritev pred odhodom v dolino.

Odhod v dolino je bil hiter in razvedrilen v spremstvu megle, dežja in strel.

Skica brezna NM181.

Načrt jame NM5.

Nauk zgodbe ... bo že res, da so tiste stvari, ki jih najmanj pričakuješ, pravzaprav tiste, ki te najbolj zazmamujejo. S svizci ali brez. Vendar štejejo za najbolj prijetno in kosmato družbo.

Sodelovali smo: Jure Gačnik, Peter Gliha, Mojra Medved, Mihael Rukše, Karin Rutar in Jure Tičar.