Kanin 2024 - številčna udeležba na taboru

13.8.2024

Priprave za letošnji tabor so se začele že vsaj mesec pred samim odhodom na nam ljubi Kanin. Na torkovih klubskih sestankih je pogosto primanjkovalo stolov, saj je letošnja generacija tečajnikov (večina njih se že ponaša z nazivom Jamar pripravnik) resnično zavzeta. Kot kaže smo jih dobro zastrupili s preteklimi kaninskimi zgodbami, letošnje pa pišejo že sami.

Po tradiciji smo tudi tokrat pričakovali helikoptersko pomoč za transport opreme do Kanina. Pripravili smo lepo število paketov s skupno težo 230 kg. Sedaj, ko gondola na Kanin več ne vozi, smo res do zadnjega držali pesti, da bo transport po zraku uspel. Že tretje leto zapored smo se obrisali pod nosom, zato je bilo spraviti vso robo do našega spodmola pravi podvig, vendar je bilo to lažje storiti s številčno odpravo, ki je letos štela kar 18 udeležencev!

Tabor je potekal med 27. julijem in 04. avgustom 2024. Avtomobile smo pustili pod Planino Gozdec in se otovorjeni kot mule odpravili navkreber. Po nekajurnem potenju smo vsi srečno prispeli v našo bazo. Nekateri so se lotili postavitve bivaka, nekateri pa so le spraznili nahrbtnike in se s praznimi odpravili do koče Petra Skalarja, kjer nas je čakala preostala oprema. Prvi večer so tradicionalno zadišale dobrote z žara, med pojedino pa smo že skovali načrte za prihodnji dan.

Počitek je nujen in potreben.

Transport opreme iz koče Petra Skalarja je vedno težak izziv.

Prva večerja so po tradiciji žar specialitete.

Spalni prostor je pokal po šivih.

Kuhinja z jedilnico je pravi luksuz.

Prvi raziskovalni dan smo se razdelili v štiri ekipe, v prihodnjih dneh pa smo lahko zaradi lepega števila udeležencev vsakodnevno izvedli med štiri in sedem akcij. Vreme nam je letos resnično služilo, zato smo presegli zastavljene cilje. V šestih raziskovalnih dneh smo vsak dan izvedli več terenskih akcij. Raziskali in izrisali smo preko 20 novih jamskih objektov. Vsak dan smo izvajali širjenje meandra v Azeleji na 300 m globine. V to kraško lepotico se je zaljubil Erazem, saj je bil prav vsak dan član garaške ekipe na trenutnem dnu omenjene jame. V jami Podgurka smo izvedli tri akcije. Na prvih dveh smo širili ožine in se prebili do globokega brezna. Bili smo prepričani, da smo po drugi poti prišli do nam že znanega mogočnega brezna. V tretji akciji smo se v brezno tudi spustili in kmalu ugotovili, da je brezno ravno tako mogočno, vendar kot kaže povsem novo. Morda pa nas je Podgurka slišala, da nameravamo raziskave v njej zaključiti, in nam odprla pot do tako želene meje 500 m pod površjem.

Novi meander v Podgurki.

Lepo je iti v jamo, še lepše je priti iz nje.

Naše domovanje iz ptičje perspektive.

Od vidnejših rezultatov vsekakor velja omeniti izris in razopremljanje Sračnice, ki je globlja od 130 m. Za češnjo na torti pa smo nadaljevanje našli tudi v jami NM5. Slednja se nahaja v neposredni bližini našega spodmola, zato smo pošteno pljunili v roke. Po preboju skozi meander se je jama začela odpirati v globino. Na tretji akciji nam je vrvi zmanjkalo na 110 m globine, pod nami pa je zazijala črnina, ki ji ni videti konca …

Delovišče v Azeleji na globini 300 m.

Poraba vode se je letos povečala - še dobro da smo v jami našli sneg.

Da smo bili lahko tako uspešni se velja zahvaliti ekipi, ki je na površju vsakodnevno skrbela za pripravo hrane in pijače ter urejanje našega domovanja. Res smo bili prava ekipa! Odločeni smo, da se bomo še v tem mesecu vrnili na kraj zločina, saj nas raziskovalna duša ne pusti ravnodušne.

Jamarska pred zaključkom tabora.

Tudi na poti v dolino je pasal počitek.

Osvežitev v Soči smo si privoščili le najpogumnejši.

Na koncu ne moremo mimo zahvale našemu zvestemu pokrovitelju Krki d.d., katera že nekaj let podpira našo raziskovalno dejavnost.

Poziranje ob zastavi zvestega pokrovitelja.

Na letošnjem taboru smo kaninarili: 
Peter Gliha in Mojra Medved (DZRJ Ribnica), Anja Moric, Petra Glinšek, Tanja, Nika in Mihael Rukše, Maxinne Hodnik, Darjan Doltar, Erazem Šiler Hudoklin, Jure Gačnik, Urban Slana, Boštjan Kuhelj, Marko Majhen, Jure Tičar, Klemen Mihalič, Anže Tomšič in Mitja Remih (vsi JKNM).