Četud ni 500 globoka ...

24.2.2023

… v njej prezimuje več kot 500 netopirjev. In četudi drugi del stavka ne daje jasnega indica, o kateri jami bo govora, sklepam, da je naslov dovolj poveden, da bo zapis posvečen Čaganki.

Govorice, opažanja in sporadični podatki o netopirjih so me že nekaj časa vabili, da jo obiščem in prejšnji vikend sem to tudi izpeljala. Zaradi čakanja na bolj suhe čase na dnu ni bilo planiranih delovnih vikendov in tako sva s Teom Delićem, ki jamo že pozna in ki ga ni bilo treba prav nič prepričevati, izpeljala eno biološko akcijo. Damijan Šinigoj mi je že vnaprej dal nekaj namigov o veliki skupini malih podkovnjakov, ki so zasedli bivak in ki jih je tudi fotografiral, in o nenavadno praznem Južnem rovu. S tem je dodatno okrepil namero, da je stvar treba raziskati in netopirje sistematično pošteti.

Osem stopinj v sobotnem večeru, ko sva parkirala avto, je obetalo mokro jamo. Zjutraj sva zato ležerno, da slučajno ne bi zamudila talečega se snega, vstopila v jamo. Pozno uro je narekovala tudi prijetnost bivaka in podaljševanje jutranje kave. Prva brezna so bila mestoma mokra, 70 metrca, ki je obetala več netopirjev, pa je predstavljala kar konkreten tuš. Kljub temu sem do Akustične dvorane imela »v žepu« že preko 40 netopirjev štirih različnih vrst. Na začetku Južnega rova je bila skupina prezimujočih velikih podkovnjakov na svojem mestu in vsa živčnost okrog vprašanja, ali so se odločili izpustiti prav zimo, ko prvič obiščem jamo, se je razblinila. Ugibanja, ali jih je več kot leto prej v Kaščici, kjer smo jih našteli preko 200, so obvisela v zraku, ocena pa se je gibala prav okrog te številke.

Skupina velikih podkovnjakov (Rhinolophus ferrumequinum) na začetku Južnega rova.

Ker je Južni rov dišal po suhih prostorih, naju je kar vleklo vanj, čeprav je bil osnovni plan lov na pijavko dol po štrikih in proti Kalahariju. Dodatna argumenta za zasuk v levo sta bila ta, da noben od naju ni poznal tega dela jame in da netopirjem ni bilo videti konca. In sva šla. Mogoče bomo kdaj izvedeli, ali ste netopirjem utrli pot v dvorane Južnega rova jamarji z vztrajnim delom in širjenjem prehodov, ali pa poznajo druge prehode in bližnjice, ki zaenkrat ostajajo neznane. Do konca Inverzne dvorane sva tako naštela še skoraj 70 netopirjev, večinoma malih podkovnjakov, s kakšnim velikim vmes. Zdi se, da so mali podkovnjaki še posebej hvaležni za napeljavo vox-a, saj jim predstavlja eno izmed ljubših visišč v jami. To lahko opazimo tudi v drugih jamah. Vedno znova pa se mi poraja vprašanje, ali bi podkovnjaki viseli kot nogavice, če bi jim v jamo na njihovo ljubo mesto postavili stojalo za sušenje perila? Kdo ve?

Kabel jamskega telefona (vox-a), eno izmed netopirjem ljubših visišč v jami.

Ob povratku v Akustično dvorano sva se odločila, da kljub poznavanju stanja na površju pokukava vsaj še do dna Game Over-ja, Kalahari pa pustiva za kakšno drugo priložnost. Ob bivaku naju je pričakala skupina malih podkovnjakov, katero je omenjal že Damijan. Še vedno na istem mestu in številčno primerljiva. Preko 150 živali. V Game Over-ju pa predvsem voda. Obrnila sem se kar na zadnjem pritrdišču, saj je Teo premočen do kože zatrdil, da nima smisla nadaljevati. Pa tudi sicer mnoga opažanja kažejo, da netopirjem, tako kot nam, niso preveč všeč ne prostori in ne prehodi, kjer se jim voda steka za vrat.

Skupina malih podkovnjakov (Rhinolophus hipposideros) v delih ob bivaku.

Na tej točki sem se prvič začela poigravati z mejnikom 500 netopirjev. Ker je treba netopirje, ki visijo v večjih skupinah, prešteti po fotografiji, do končnega števila zagotovo nisem mogla priti v jami, pa tudi popoldan na bivaku ne. Potrebovala sem zgolj malo drznosti in zaupanja v to, da sta skupini, tako malih kot velikih podkovnjakov, res številčni, in da nimam samo velikih oči. Teo je pritrdil! In tako sem po povratku iz jame zapisala: četud ni 500 globoka … ima več kot 500 netopirjev! Natančneje 622 netopirjev petih različnih vrst. Večina netopirjev pripada vrstama mali in veliki podkovnjak, našla pa sva še poznega netopirja, širokouhega netopirja ter dva netopirja, katerih vrste ni bilo mogoče določiti, zagotovo pa ne gre za nobeno od prej naštetih vrst. Še kakšen več bi se zagotovo našel v zadnji dvorani Južnega rova, morda pa tudi v delih proti dnu, ki jih nisva pregledala. Glede teh delov jame bodo bolje vedeli tisti, ki jih obiskujejo v zimskem času in se tudi sicer, sodeč po stalnosti visišč velikih skupin, po jami premikajo pazljivo in spoštljivo, da ne budijo živali iz zimskega spanja.

Zapis po povratku iz jame.

In četudi sva kakšnega netopirja spregledala, Čaganka že drži rekord v največjem opaženem številu prezimujočih velikih podkovnjakov pri nas, ki ga je za malo speljala tovarišici in sosedi Kaščici. Kdo ve, katera jama bo naslednja? Vsak namig bo dobrodošel!

Aja Zamolo
DZRJL