Kanin 2023 - zimska akcija v Skalarjevem breznu
13.2.2023
Za sredino januarja smo načrtovali novo mini odpravo v Skalarjevo brezno. Yuri je že pred novim letom rezerviral letalsko vozovnico iz Švedske, preostali pa smo takoj začeli z lobiranjem za skoraj teden dni odsotnosti z delovnega mesta, od doma in ostalih obveznosti. Posebej intenzivnih priprav za odpravo ni bilo treba, saj je precej opreme in hrane v jami ostalo še od poletne odprave. Po starih zapiskih smo pregledali kaj nam še manjka in dokupili ustrezno količino hrane ter pri Zdravkotu, gospodarju in njegovem pomočniku izposlovali manjkajočo opremo. Vse je bilo nared, za akcijo pa se je sestavila tudi precej izbrana ekipa. Vendar bolj kot se je bližal naš odhod na dogodivščino, bolj se je redčil spisek članov, napovedi o izjemno močnem sneženju pa so se kopičile. Še ko sem Yurija pobral na letališču, je sicer kazalo na nekaj sneženja, vendar smo na predvečer odhoda na Kanin na sestanku v Bovcu družno odpovedali načrtovano aktivnost. Prihajajoči ciklon je namreč za naslednjih nekaj dni napovedoval več kot meter novega snega z izjemno slabim vremenom. Vseeno smo izkoristili še zadnji dan dobrega vremena za odkopavanje vhoda v jamo, da bo na naslednji akciji vseeno lažje. Yuri je izkoristil možnost in se predčasno vrnil na Švedsko, ostali pa smo ponovno začeli z usklajevanjem svojih koledarjev.
Kljub odpovedani akciji smo izkoristili čas in odkopali vhod v jamo, saj je bil kar precej zatrpan pod snežnim nanosom.
Okno lepega vremena in luknje v koledarjih so ponujali možnost za nov termin že konec januarja. Kot prvi so se do Doma Petra Skalarja v nedeljo, 29. januarja, odpravili Rok Stopar, Milan Podpečan, Matjaž Božič, Robi Maren in Jure Andjelić - Yeti, ki so najprej odkopali tovorno žičnico ter vhoda v kočo in jamo. Kljub temu, da je v prejšnjem tednu na Kaninu celokupno zapadlo okoli en meter novega snega, so pri vhodu začudeno opazili, da je skoraj povsem odprt. Prav tako so bile vrvi, ki jih je Rok zaradi lažje vrnitve od vhoda do koče napeljal za primer slabe vidljivosti, skoraj popolnoma na površju. Verjetno je ves čas sneženja na Kaninu tudi močno pihalo in je skoraj ves sneg sproti odnašalo. V ponedeljek so se nato proti bivaku Hotel California odpravili Rok, Milan in Matjaž, Yeti pa je odšel do Strele in nazaj ven. Popoldne smo v kočo prišli še Grega Maffi, Jure Tičar, Karin Rutar in Klemen Mihalič. Sam sem se zaradi logističnih razlogov na Kanin pripeljal z italijanske strani, drugi trije pa bi kmalu zamudili zadnjo gondolo na goro, saj so malo podcenili snežne, bolje rečeno ledne razmere do B-postaje. Kljub vsem preprekam smo zvečer vsi sedeli pred toplim kaminom in uživali v visokogorski kulinariki – za večerjo so bile testenine čilikonkarne.
Prva ekipa je že v ponedeljek prenočila v bivaku Hotel California in se odpravila razopremit dele od Rok'n'rolla do Dvorane vprašajev.
V torek smo se v jamo spustili še preostali štirje. Jure, Karin in jaz smo se namenili v bivak Hotel Paradiso, Maffi pa bi se pridružil ekipi v bivaku Hotel California. Ker smo morali od tam do našega bivaka pretovoriti še dodatno transportko z vrvjo, smo ga prostovoljno javili, da nam jo je pomagal odnesti do Shaktija. Nato se je vrnil nazaj in v Ajdovski burji ravno ujel Roka, Milana in Matjaža, da so se skupaj vrnili v bivak. Tam so na severnem delu tega rova, ki smo ga raziskovali na poletni odpravi, raziskali ogromno podorno dvorano poimenovano Paint it black, vendar niso našli nadaljevanja. Vmes so še raziskali pritočni meander Cik cak, ki se nadaljuje gorvodno s krajšo skalno stopnjo. Glavni cilj pa je bil nadaljevanje raziskovanja v smeri proti jugovzhodu, kjer so v Črno-belem svetu prišli do aktivno-fosilnih delov. Ti so jih po približno 250 m pripeljali do manjšega sifona, vendar so nad njim opazili več nadvse obetavnih oken, ki vodijo v fosilne rove. Prepih je po njihovem pripovedovanju precejšen, možnosti nadaljevanja pa tudi. V tem delu sta zadnji dan Matjaž in Grega izmerila novo najglobljo točko jame -1209 m.
Matjaž opremlja nadaljevanje v Črno-belem svetu. Nad njim je zadaj vidno eno izmed možnih nadaljevanj v fosilne galerije.
Trenutno najgloblje dosežena točka v Skalarjevem breznu – sifon na globini -1209 m.
Na drugem koncu jame smo iz bivaka Hotel Paradiso (oba bivaka sta med sabo oddaljena 2-3 ure hoje/plezanja) raziskovali galerijo Babica gre na jug, ki se od jezera Free Willy postopno vzpenja v smeri proti jugu. Po več preplezanih stopnjah in prečnicah smo dosegli dno ogromnega brezna (ta se nahaja skoraj 100 m višje od nivoja Free Willija). Zgoraj je bilo videti možen vhod v fosilne galerije, zato je Jure večinoma prosto splezal skoraj 50 višinskih metrov, vendar je na koncu po porabljeni celotni količini vrvi zmanjkalo še kakšnih 10 m, da bi dosegli vhod v galerijo. Na poti nazaj smo na dnu brezna med skalnimi bloki našli tudi nadaljevanje v smeri proti jugu, vendar bi za opremljanje nadaljevanja v 20 m globoki stopnji prav tako potrebovali dodatno vrv in opremo. Prepih je tudi v teh delih precej močan in možnosti nadaljevanja prav tako.
Bivak Hotel Paradiso nudi vse udobje, ki pritiče takemu imenu. Bivak lahko sprejme tri raziskovalce in nudi vse potrebno udobje – bližino vode in suh ter relativno prostoren prostor.
Prvič sem v jami jedel žvrkljana jajca s slanino, ki nam jih je pripravil Jure.
Jure (desno) pleza steber v kaminu, Klemen (levo) ga varuje.
Skalar je tako še vedno odprt na (vsaj) dveh frontah. Zaenkrat je potek zelo zanimiv, saj kaže na to, da bi lahko šla Babica na jug v Boko, Črno-beli svet pa v Gljun ... Seveda bomo morali na končni odgovor počakati nadaljnje raziskave, v vsakem primeru pa gre Skalar naprej! Na zadnji akciji smo namerili skupaj malce manj kot 500 m novih delov jame. Na naslednji povezavi si lahko ogledate najnovejši 3D načrt Skalarjevega brezna: Skalarjevo brezno 3D.
Tloris Skalarjevega brezna z rdeče označenimi novoodkritimi deli.
V imenu vseh udeležencev bi se rad zahvalil Robiju Marnu, ki je bil ves čas raziskovanja v domu Petra Skalarja in poskrbel, da smo prišli v toplo kočo ter nudil celotno podporo na površju. Zahvala gre prav tako Jamarski zvezi Slovenije za uporabo koče ter kaninskim žičničarjem za prijaznost.
V preteklem letu je bil skoraj v celoti preopremljen odsek med vhodom in bivakom Slipping Dragon, za kar je poskrbel Rok Stopar (tako za nakup vrvi, kot tudi za samo opremljanje). Milan Podpečan je sešil vse tri bivake, ki so naš dom v jami. Damijan Potrpin je daroval deset nepogrešljivih spalnih vreč in podlog za bivake. Jamarska zveza Slovenije in Jamarski klub Novo mesto pa sta financirali ostalo opremo, hrano in vrvi. Pri slednjem sta pomagala tudi JK Kostanjevica na Krki in JK Brežice. Hvala tudi vsem ostalim, ki nas podpirate tako ali drugače.
Na akciji smo sodelovali: Rok Stopar (JD Dimnice), Milan Podpečan (KŠJK Speleos Siga Velenje), Matjaž Božič (JDSR Domžale), Grega Maffi (JDDR Ajdovščina), Karin Rutar (JSPD Tolmin), Robi Maren (JK Krka), Jure Andjelić - Yeti (DZRJ Ljubljana), Jure Tičar (JK Novo mesto in JK Brežice) ter Klemen Mihalič.
Fotografije: Jure Tičar, Grega Maffi, Karin Rutar in Klemen Mihalič