Bršljinski prvošolci v Lukenjski jami pri Prečni

9.6.2022

»V davnih časih je živel zmaj, ki pa ni bil navaden zmaj. Živel je v prostranih votlinah Postojnske jame, v večni temi, zato so mu okoličani rekli jamski zmaj. Slovel je po bučnem rjovenju. Vsakokrat, ko se je prikazal ob vhodu v jamo, je tulil, da se je Sovič, hrib nad jamo, kar stresal. In okoličani so pošast lahko umirili le tako, da so ji metali v globino kar cela jagnjeta in teleta. Ko se je mrcina nažrla in napila vode iz reke Pivke, se je spet umaknila v črne globine jame.«

Slovenska ljudska pripovedka Zmaj v Postojnski jami je pri učencih 1.C in 1. D v podaljšanem bivanju OŠ Bršljin Novo mesto zanetila pravi ogenj vprašanj o podzemnem svetu. Nekaj učencev je s starši že obiskalo Postojnsko jamo in z navdušenjem so pripovedovali o vlakcu, velikanskih dvoranah, kapnikih, človeški ribici … Ogledali smo si nekaj video posnetkov Postojnske jame, Škocjanskih jam, Predjamskega gradu, spoznali legendo o Erazmu Predjamskem in skrivnosti jami, ki se razteza za in pod gradom.

Spoznali smo, kako jamarji iščejo še neodkrite jame, njihovo opremo in varno raziskovanje jam. »Brali« smo načrte jam, ki jih je prinesel Gašper, saj je njegov dedek, Borivoj Ladišić, čisto pravi jamar. Vemo, koga poklicati, če se zgodi jamarska nesreča. Raziskali smo življenje, zgradbo, življenjski krog, porodniške kolonije, prehranjevanje in prezimovanje netopirjev. Radi ustvarjamo, zato smo izdelali netopirje iz tulcev toaletnega papirja.

Letijo, letijo ... netopirji.

Spoznali smo »zmajeve mladičke« – človeške ribice. Veliko smo se naučili o njenem življenju, razmnoževanju in zunanjih značilnostih. Še danes težko verjamemo, da lahko brez hrane živi 10 let in se po tem dolgem obdobju lahko ponovno normalno prehranjuje.

Človeška ribica v podzemnem svetu.

Hrošč drobnovratnik in jamski pajki za nas niso več neznanci.

Družina drobnovratnikov.

V spremstvu jamarjev Jamarskega kluba Novo mesto Mateje, Andreja, Marka, Zdravka in staršev smo obiskali Lukenjsko jamo pri Prečni. S čeladami in lučkami na glavah smo ob vrvi vstopili v neznani podzemni svet z nekaj strahu in nezaupanja, ki pa sta se kmalu razblinila. Videli smo stalagmite, stalaktite, stebre, jezerce, tri netopirje in cel kup njihovih »kakcev«. Zbralo se nas je 13 prvošolcev, skupaj s starši in sorojenci nas je bilo 38. V jamo smo odhajali v manjših skupinah, nekateri smo šli kar dvakrat (in z veseljem bi šli še tretjič). Vsako skupino so spremljali dva ali trije jamarji, ki so nas varovali pri vstopu in izhodu, ko smo morali premagati »nevaren« prehod ob vrvi. V jami so nam pomagali na spolzkih, blatnih delih in pazili, da nismo padli v jezero.