Jamarski tečaj 2024 - klubski izpit

2.5.2024

Mesec dni jamarskega tečaja je minil še preden so se tečajnikom zacelile bojne rane (modrice in praske), pridobljene med našimi prvimi podvigi v Stropnici in Kaščici. V soboto in nedeljo, 27. in 28. aprila 2024, smo se v okviru izobraževanja srečali zadnjič. V soboto smo se tečajniki zbrali pred bivakom pri Čaganki. Tam so nas že čakali inštruktorji in izpitni vikend na Poljanski gori smo začeli prav s klubskim izpitom. Postaje izpita so vključevale nudenje prve pomoči, plezanje po lojtricah, izdelava vozlov in premagovanje vrvnega poligona v Stropnici. Vse točke izpita so potekale pod budnim očesom inštruktorjev in ti so odločili, da smo vsi tečajniki pokazali dovolj znanja ter opravili klubski izpit. Konec maja pa nas čaka še uraden izpit za jamarja pripravnika, ki ga izvaja Izobraževalna služba pri Jamarski zvezi Slovenije.

Klubski izpit je zajemal tudi preizkus jamarske prve pomoči.

Kandidati za jamarje so v soboto trenirali snemanje poškodovanega z vrvi in se usposabljali za risanje jam.

Ko smo zaključili z izpitnim poligonom smo odšli do bivaka, kjer je potekal krst tečajnikov. Za nagrado smo poleg štrika po zadnji plati dobili tudi čudovite klubske majčke. Po krstu je bil čas za kosilo in inštruktorji so nam nad ognjem skuhali odlične testenine.

Zadovoljni tečajniki in njihovi inštruktorji po uspešno izvedenih izpitih.

Po jedači smo spili še močno kavo in že smo se začeli pripravljati na vrhunec našega dneva - spust v Čaganko. Oblečeni v jamarske kombinezone, s čelado na glavi in v polni jamarski opremi, smo se sprehodili do vhoda v Čaganko. Z velikim navdušenjem in rahlo živčnostjo v telesu smo en za drugim čakali vzklik "Prosto!". Odgovor "Grem!", sledi vpenjanje vrvi v zavoro in že se spuščamo v vhodno brezno Čaganke. Nato se spustimo v drugo stopnjo, ki se začne z nekaj metri ožine, potem pa se brezno lepo razširi. Preden se odplazimo po krajšem dokaj ozkem rovu, si pogledamo še prvo opisano jamsko žival - drobnovratnika. Rov nas vodi na manjši balkon, iz katerega se spustimo po vrvi kakih 15 metrov, sledi še krajši spust in par metrov plezanja, nakar se nam iz ozkega okna odpre pogled na Sedemdesetmetrco. Med spuščanjem po vrvi opazujemo izjemne kapnike in ogromno dvorano, ki nas obdaja, s čimer se zavemo mogočnosti Čaganke. Ko zopet stopimo na trdna tla, sedaj že več kot 100 m pod zemljo, se sprehodimo še po dnu meandra. Najhrabrejši med nami so se spustili vse do Akustične dvorane, ostali pa smo se vrnili nazaj, ko smo čutili da imamo za prvič dovolj. "Jama počaka!" bi rekel Mihael.

Nestrpni obrazi pred prvim spustom v Čaganko.

Mogočno 70 metrov globoko brezno je še dodatno spodbudilo pretok krvi po žilah.

Ko vsi mokri in zadihani priplezamo do vhoda v jamo, nas tam čakata Neven in Urbi, ter seveda zasluženo pivo. Srečni, nekoliko utrujeni in hvaležni, da smo lahko izkusili razgibanost te mogočne jame, se vrnemo do ognja ob bivaku. Ob hrani in pivu proslavimo naš največji jamarski dosežek do sedaj, v pričakovanju, da kmalu zopet obiščemo Čaganko.

Uspešen dan smo popestrili v slogu.

Ko se v nedeljo zjutraj skobacamo iz naših postelj v šotorih in avtih, nas ob ognju že čakajo sveže pečena jajčka izpod rok Maxinne. Po obilnem zajtrku in dobri kavi se razdelimo v dve skupini. Prva skupina smo se odpravili v Dvojno katedralo in po dvajsetih minutah hoje najdemo njen vhod. Anže nam je hitro opremil jamo in že se začnemo en za drugim spuščati v katedralo. Po dveh krajših raztežajih pridemo do zadnjega raztežaja, ko se jama razširi v obširno dvorano in sledi 50 metrov zračnega spusta na dno jame. Med spustom lahko opazujemo zanimivo oblikovane stene jame, na katerih so na vsakih nekaj metrov izklesane skoraj popolne vodoravne črte. Iz dna jame se nam odpre pogled še na drug vhod v jamo, tako sta oba vhoda videti kot dve okni, ki prepuščata snope svetlobe, da rahlo osvetljujejo katedralo. Glede na mogočnost dvorane, ni nič kaj nenavadno, da se je skupina Dan D ravno tu odločila posneti videospot za eno izmed njihovih pesmi – Pozitivne misli.

Na vhodu v Dvojno katedralo.

Mogočno brezno z obema vhodoma v Dvojno katedralo.

Druga, manjša skupina, pa se je pod vodstvom Damijana spustila v Akustično brezno. Skozi ozke prehode smo se po večih nivojih spustili približno sedemdeset metrov globoko do širšega zasiganega dela, od koder se jama nadaljuje v še eno podorno brezno. Med Damijanovim obujanjem spominov na zgode in nezgode, ki so se jamarjem pripetile med odkrivanjem jame, smo se posladkali s čokolado, potem pa smo hrošče drobnovratnike na stenah spet prepustili jamskemu miru. No, ne čisto, saj jih je kmalu po našem odhodu zmotil še prihod najbolj zavzetih tečajnikov iz prve skupine.

Vhod v Akustično brezno.

Spust v brezno.

Premagovanje ožine.

Zasluženo sladkanje v zasiganem delu jame.

Plezanje navzgor je bilo trening za telo in možgane. Razmišljati je bilo treba, po katerem delu zlesti, da čimbolj enostavno prideš skozi ožino, ko imaš pri nogah ravno toliko prostora, da se centimeter za centimetrom potiskaš med dvema stenama, pa kam med tem daš prasičko, da te najmanj ovira ... Dobro, da je bila vsaj vrv nova in suha, in je lažje tekla, kot prejšnji dan v Čaganki.

Iz brezna sem prilezla z nekaj svežimi modricami, a ponosna na dosežke in premagane ovire preteklega meseca, hkrati pa hvaležna za pozitivno jamarsko izkušnjo. Ta se je s koncem tečaja pravzaprav šele začela.

Petra je soboto zamudila, a v nedeljo vse nadoknadila z uspešno izvedenim izpitom in obiskom Čaganke.

Zadnji dan smo tečajniki pripravili pojedino in se s tem zahvalili inštruktorjem za ves čas, ki so ga vložili v izvedbo jamarskega tečaja.

Anja Moric in Manca Vollmayer

Fotografije: Anže Tomšič, Mihael Rukše, Anja Moric, Damijan Šinigoj, Manca Vollmayer, Maxinne Hodnik, Klemen Mihalič, Urban Urbanc