Jamarski tečaj 2024 - Jazbina in prva praktična vaja

3.4.2024

Naravna lepota Jazbina

Jama je eno pomembnejših dolenjskih jamskih zatočišč netopirjev.

Zakaj biti sploh jamar?

“Kaj pa če bi šla med jamarje?”, me je nekega februarskega večera vprašal moj prijatelj. Takoj odvnem: “Med jamarje? Zakaj? Kje si pa to najdu?”. Kasneje sva se nato izobrazila, kaj vse jamarji počnejo, in da ni to samo čudno hojenje z blatnimi škornji po še bolj blatnih rovih, ampak je jamarstvo veliko več. Takoj, ko sem izvedel, da uporabljajo tudi vrvno tehniko, sem bil odločen: “Greva!”. 

“Pod tako lepim svetom na tej Zemlji, obstaja še en tako lep svet pod zemljo”.

Zgornji verz sem izrekel sam sebi (ja, sem skoraj že tako čuden, kot pravi jamarji) v temačni, čisto tihi vrnitvi iz jame Jazbina nazaj proti izhodu, saj nam je inštruktor dal možnost, da se po že znani poti (to sem si mislil) vsak tečajnik sam vrne na izhodiščno točko – izhod iz jame.

Že v prvem ovinku, ko sem zapustil sicer majhno, a zame veliko klančino s čisto golo skalo, sem se znašel čisto sam, obdan z rovom in neznansko tišino – to mi je bilo všeč. Malo manj všeč pa občutek, da sem pri naslednjem ovinku že zgrešil smer. “Pa kako, če je bila pa za notri tako enostavna pot?” sem se boril sam s sabo. In šel še malo naprej in malo … in potem pridem do meni znane potke, kjer sem pa že vedel, da sem na pravem mestu. Polno adrenalina, pozornosti, budnosti in nenazadnje tudi tehnike, ki napravi raziskovanje v jamah še toliko bolj privlačno – seveda se mora za to odločiti vsak sam in mora imeti v sebi iskrico in željo po tem.

Sigove tvorbe na stropu in steni Jazbine.

Plezalna lojtrica

Drugi del vaje je bil spoznavanje enega dela vrvne tehnike in predvsem rokovanje z lestvijo (v naslovu sem jo poimenoval kar “lojtrica”), s pomočjo katere se je nekoč in še sedaj nekje po jamah premaguje višino. Inštruktor je pred točko vsakega tečajnika dobro pregledal ali je prav naredil varovanje na sebi, saj je vedno varnost na prvem mestu.

Raznovrstna oprema pred začetkom tečaja.

Vaja mi je sprva izgledala enostavna, a ko sem začel prve korake po lestvi navzdol, so se že pokazale prve male težave: kako prijeti lestev, če je pa le-ta tesno zlita po skali – saj gre prst komaj vmes. S pomočjo izkušenih jamarjev – inštruktorjev – sem tudi to usvojil. Naučili smo se tudi jedrnate komunikacije med jamarji v primeru varovanja na vrvi in ko prispemo do tal oziroma predela kjer je varno.

Pritrjevanje lojtrc in varovalne vrvi.

Dan je bil vrhunski, ekipa izkušenih jamarjev tudi, tečajniki zagnani in željni znanja, tako da smo dan in vaje zaključili nad pričakovanji – za konec sta pa naju inštruktorja še spodbudila: “Na naslednji vaji pa vas dobijo v roke mlajši jamarji, kar pomeni, da vam bo še za stopnjo zanimivejše.”

Rok Ilc