Vstop v leto 2024 in naše samorastniške izkušnje

19.1.2024

Gasilska fotografija v klubskih jaknah (od leve proti desni, zadaj): Tomaž Grdin, Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Zdravko Bučar, Marko Majhen, Uroš Mervič, Ana Heij, Erazem, Boštjan Kuhelj; (čepijo): Klemen Mihalič, Maxinne Hodnik, Tanja Rukše, Mitja Remih, Tomaž Bukovec in Miha Rukše.

Jamarji Jamarskega kluba Novo mesto leto že tradicionalno zaključimo v lovski koči LD Trdinov vrh na Gospodični. Letos nas je 23. decembra 2023 pričakala obnovljena koča, dobra hrana in tako kot vsako leto tudi pregled dela v minulem letu. Smo pa se tokrat nekoliko bolj posvetili tudi jamarskim anekdotam in našim začetkom, ki bi jih nekateri najraje kar zamolčali, kajti samorastniške mladostne in nepremišljene akcije vendarle niso v ponos izkušenim jamarjem.

Ravno v soboto, ko smo se dobili v lovski koči na Gorjancih, je namreč Jamarska reševalna služba reševala dva mladeniča iz Italije, ki sta sedla na kolo, se čez mejo zapeljala v Slovenijo in se spustila v Golokratno jamo pri Sežani. In to po eni vrvi, ob vsem tem sta bila še oba hkrati na eni vrvi. Ki pa je bila prekratka in sta tako obvisela dobrih 30 metrov nad dnom 80 metrskega vhodnega brezna. Na kakšen način sta nameravala izplezati po vrvi iz brezna, pa tudi ni jasno. V neumnosti ima človek včasih tudi srečo in zvrhano mero le-te sta imela tudi mlada petnajst in sedemnajstletna »raziskovalca«. Kot po čudežu sta ujela mobilni signal in poklicala na pomoč center za obveščanje. Vse se je srečno končalo, fanta sta bila prestrašena, noge so ju zaradi visenja v pasu krepko bolele, vseeno pa nista dobila poškodb. Glede na njuno zavzetost lahko pričakujemo, seveda če se bosta priključila kakšnemu jamarskemu klubu, da bosta zrasla v odlična jamarja. Tako kot je v našem klubu, zagotovo pa tudi v drugih, kar nekaj odličnih jamarjev s samorastniškimi izkušnjami. Ki pa so še pravočasno, še preden bi jih morali reševati iz jame, ugotovili, da brez znanja in z napačno opremo ni pametno hoditi v jame.

Poglejmo pa najprej statistiko našega dela v minulem letu, ki jo je, tako kot vsako leto, pripravil Klemen Mihalič.

Klemen je tudi letos poskrbel za statistični pregled našega delovanja.

Leta 2023 smo opravili 310 akcij, v statistiki pa niso upoštevane akcije (8) po 23. decembru. Največ akcij smo imeli aprila (40), najmanj pa septembra. Na akcijah je sodelovalo 35 članov. Enkrat smo imeli v enem dnevu 5 akcij oziroma pet ekip na terenu, 5 krat so hkrati potekale 4 akcije, kar 21 krat pa tri. Če pogledamo število akcij v preteklih letih, bi optimistično rekli, da je vse skupaj sinusoida, kar pomeni, da bomo naslednje leto število akcij spet dvignili.

Sinusoida dejavnosti v preteklih letih.

Največkrat smo bili na Kočevskem Rogu (73), Poljanski gori (30) in Suhi krajini (29), Gorjancih z Raduho (23) ter novomeškem podolju (22). Imeli smo tudi 20 akcij na Kaninu, 12 v Zasavju in Posavju, 11 v Temeniškem podolju, 7 v Beli krajini, 4 na Kočevskem ter 4 v cerkniškem pogorju. 67 akcij je bilo raziskovalnih, 50 merilnih, v 43 akcijah smo kopali in iskali nadaljevanja, 46 akcij je vodenih kot fotografskih. Pri tem je treba dodati, da so tukaj vključene vse akcije, kjer smo vsaj malo fotografirali, pravih fotografskih akcij pa je bilo bistveno manj.

Člani, ki so bili največkrat na akciji.

Predsednik Zdravko Bučar čestita Damijanu Šinigoju za njegove dejavnosti. Ne le v klubu, ampak tudi v JRS in JZS ter urednikovanjem revije Jamar.

Šinigoj je bil na 76 akcijah, Mitja Remih (levo) pa se je udeležil 60 akcij.

Najbolj dejavni članici -  Maxinne in Tanja s predsednikom.

Vrnimo pa se še k našim začetkom raziskovanja jam, ki bi jih tako kot mlada Italijana, najraje pozabili. Bukovec je tako kot vedno zbadal Šinigoja glede tega, da mu je prvi leta 2007 prepovedal približevanje jamam na bližje od 500 metrov dokler ne naredi jamarskega tečaja. Takrat se je njegova skupina, v kateri je bil tudi Klemen Mihalič, spustila v več jam, podvig vseh podvigov pa je bil njihov spust v 110 metrov globoko vhodno brezno jame Cink križ, o katerem je pisal tudi v reviji Park. Bukovec je to prebral in dvignil paniko. V Cink križ so se spustili po eni vrvi brez vmesnih pritrdišč, vrv ni bila jamarska in statična ampak navadna 10 mm vrv slovenske proizvodnje. Imeli pa so srečo, da so kupili 110 metrski kos, ki je bil ravno na zalogi, saj bi bila 100 metrca prekratka … Za plezanje navzgor so imeli eno samo prižemo, ki so jo potem vsakič spustili po vrvi 100 metrov navzdol. Bi rekli, da ima človek v neumnosti srečo …Šinigoj in Mihalič pa sta po vstopu in izobraževanju v klubu leta 2008 postala res vrhunska jamarja. Je pa pohvalno, da so ob pogledu na nadaljevanje, o katerem so brali, ugotovili, da je kakor zasuto in je tam nemogoč prehod. Kar pa seveda ni držalo.

Sicer pa tudi Bukovec ni bil kaj boljši ali pa je bil še slabši. V Črno jamo pri Preski (Dobrnič) se je v vstopno brezno skupaj z vrstnikom spustil po jamarskih lestvicah, ki si jih je izposodil od jamarja iz Kostanjevice. Za kakšno varovanje pa takrat še ni slišal! Potem je hotel nadaljevati spust v drugo, skoraj 20 metrsko blatno brezno, pa se je po nekaj metrih, ko je ugotovil, da se ne bo mogel vrniti, obrnil. Spuščal in vzpenjal pa se je z alpinističnim načinom spuščanja (Dülferjem), pri katerem vrv napelješ med nogama, obkrožiš desno stegno in jo dvigneš čez prsi za levo ramo in spustiš skozi hrbet v desno roko. Spust se regulira z desno roko, z levo pa samo držiš vrv. Če bi imel sedež in varovanje, bi to bilo še nekako sprejemljivo, vsekakor pa ta metoda ni predvidena za vzpenjanje. Tako da je bil uspeh, da se je uspel dvigniti dobra dva metra. Pa mu to še ni bilo dovolj. Nekaj let kasneje se je nekajkrat spustil v jamo skupaj s trebanjskim alpinistom, tokrat z Dülferjem z varovanjem in vzpenjanjem s prusiki po dinamični vrvi … Je pa po obiskih nekaj jam ugotovil, da to ne bo šlo in je poiskal dolenjske jamarje. Andreja Gašperiča, ki bi z nami tudi lahko delil svoje samorastniške jamarske začetke, pa žal ni bilo.

Prenovljena koča, dobra hrana in še boljša družba. V sredini je Bukovec, levo pa Erazem, ki se nam je pridružil še pred začetkom tečaja. Foto Miha Rukše

Kot smo zapisali, človek ima lahko v neumnosti srečo, naši samorastniki pa so po znanje v JK Novo mesto (k sreči) prišli še preden bi se jim kaj zgodilo …

Udeleženci: Tomaž Grdin, Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Zdravko Bučar, Marko Majhen, Uroš Mervič, Ana Heij, Boštjan Kuhelj, Klemen Mihalič, Maxinne Hodnik, Tanja Rukše, Mitja Remih, Miha Rukše in Tomaž Bukovec.