Študenti biologije na obisku pri letečih Dolenjcih

16.1.2024

Študenti oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani smo se v organizaciji Društva študentov biologije v soboto, 14. januarja 2024 pod mentorstvom slovenskega raziskovalca netopirjev in jamarja Primoža Presetnika odpravili na pregled prezimovališč netopirjev v štirih dolenjskih jamah. Namen terena je bil popisati prezimujoče netopirje za dolgoročno spremljanje stanja v Sloveniji, ki traja od leta 2007, samo na območju Dolenjske pa že več kot 30 let.

Ugotavljali smo številčnost vrst v posameznih jamah na podlagi štetja netopirjev. Beležili smo vrsto, število živali, mesto najdbe v jami, temperaturo zraka in morebitno stičnost prezimujočih skupin. Nekateri netopirji namreč med prezimovanjem visijo tesno en ob drugem, drugi posamično.

Širokouhi netopir. Foto Tara Filcic

Najprej smo se podali v Veliko jamo pri Trebnjem, kjer nas je Primož že na vhodu opozoril na dva pogosta jamska metulja. Bližje vhodu smo opazili zobate vrbovčke (Scoliopteryx libatrix), malenkost globje v jami pa jamske pedice (Triphosa dubitata). Podoben vzorec smo kmalu lahko opazili tudi pri netopirjih. Videli smo netopirje dveh vrst, velikega podkovnjaka (Rhinolophus ferrumequinum) in malega podkovnjaka (R. hipposideros). Oboji so viseli po celotni jami, a so bili mali podkovnjaki bližje vhodom kot veliki. Navadnega netopirja (Myotis myotis) kljub bližini trebanjske cerkve, ki je dom poletni porodniški skupini, nismo videli. Jama je bila kratka in položna, a zato nič manj lepa. Ogreti za nadaljnje raziskovanje smo se odpeljali proti drugi postojanki dneva.

Študenjtje so staknili glave skupaj. Foto Klara Zos

Veliki podkovnjaki na stropu Jazbine. Foto Maj Kastelic

Pred naslednjo jamo - Jazbino pri Podturnu nas je pričakal jamar Marko Pršina iz Jamarskega kluba Novo mesto. Kot domačin okolico odlično pozna in nam je pred vstopom postregel z zanimivimi podatki iz zgodovine jame. Leta 1867 jo je dal na knez Auersperg preurediti v hladilnico piva iz bližnje (grajske) pivovarne v Soteski. Pot skozi jamo nas je najprej vodila po ravnem skozi nekdanje skladišče piva, kjer smo se razveselili dveh širokouhih netopirjev (Barbastella barbastellus). Nadaljevali smo skozi ozke meandre in nato skozi poševni kamin do Kapniške dvorane. Kamin nam je predstavljal prvi plezalni izziv, ki smo ga vsi pogumno premagali in se znašli v dvorani. Tam nas je čakal Primož, nas postavil ob steno in nam naročil, da smo tiho in ugasnemo luči. Tako smo v temi in tišini čakali, da se je nakapljala celotna skupinica. Ko smo bili zbrani, je prižgal luč in nad našimi glavami, se je razsvetlila prva večja gruča netopirjev. Na stropu so se stiskali veliki podkovnjaki, v njihovi neposredni bližini pa so s stropa viseli še južni podkovnjaki (R. euryale). Skupino netopirjev smo fotografirali za poznejše štetje, še malo v tišini postali in se potihoma, v spoštovanju do teh čudovitih letečih sesalcev, odpravili iz jame.

Mali podkovnjak s pokrčenimi okončinami. Foto Dora Kemek

Je kaj živega na tej skali? Foto Klara Zos

Naša zadnja točka sta bili jami Velika in Mala Prepadna. Veliko Prepadno jamo smo obiskali vsi, v Malo pa so se podali le štirje vešči jamarji, saj se je v jamo treba spustiti po vrvi s pomočjo vrvne tehnike. V obeh jamah smo videli velike in male podkovnjake ter navadnega netopirja. Velika Prepadna nas je očarala s svojo velikostjo in čudovitim sigastim okrasjem, Markove jamarske zgodbe pa navdihnile, da se še kdaj podamo v kraško podzemlje.