Obisk jamarjev s Krete

3.5.2024

Po nekoliko daljšem usklajevanju glede programa obiska grških jamarjev smo sem končno le dobili v gostilni Čefidelj v Novem mestu, kjer pojedli zadnje porcije delavskih malic, počakali na dež, potem pa le krenili proti Luknji nad Prečno. V krajšem obhodu smo na hitro pogledali skoraj vse, kar nam ta zatrepna dolina ponuja: grad, steno, izvir, elektrarno, ribogojnico, estavelo, arheološko najdišče ter seveda Lukenjsko jamo. 

Za dež so bili pa presenetljivo dobro opremljeni.

V arheološkem spodmolu so zbrano poslušali razlago.

Skupina kot netopirji.

Že rahlo "fajhtni" zaradi vremenske fronte smo jeklene konjičke v Podgori pognali v hrib in se ustavili pred Veliko Prepadno. Po načrtu bi morali hitro nadeti škornje, čelado, rokavice in kombinezon, pa ni bilo tako. S sabo so imeli vse, kombinezone so pa pustili v apartmaju. Pa smo jim ponudili naše in se jih niso branili. Glede na padavine, je bila hitra napeljava vrvi v vhodni kotanji dobra odločitev, da smo spust nekoliko upočasnili. Je pa res, da bi bili brez vrvi na dnu mnogo hitreje - ampak vzpon bi bil potem še težji ;-)

V zadnji dvorani Velike Prepadne.

En avtomobil nas je tu zapustil, ostali pa smo po srobotniški hosti nadaljevali. Poln upanja, da bo nehalo deževati, sem jih peljal še do razgledišča nad soteškim kamnolomom, a zaradi oblakov kaj dlje kot do Majhove lipe v Soteski nismo videli. So se nam pa nasmeški povečali, ko smo degustirali Majhovo slivovko. Kar poglejte široke nasmehe na fotografiji. 

Pod Majhovo lipo.

Nadaljevali smo še do Podturna, da smo si jasno ogledali izhodišče za osvajanje Kočevskega Roga in Poljanske gore za naslednje tri dni. Nato pa so dobili prosto, da se spočijejo za spust v Čaganko.

Marko Pršina

Fotografije: Marko Pršina, Luka Pršina, Marko Majhen