Kanin 2020 - tretjič

23.9.2020

Prvi Podgurkin meander nas muči že od začetka raziskovanj. Prvič smo ga širili že v devetdesetih letih, ampak samo toliko, da so se najožji raziskovalci prebili skozenj in pregledali še 20 m nadaljevanja. Drugič je bil razširjen leta 2018, ko so se zaključevala raziskovanja v Kremenčku. Takrat za toliko, da smo se z muko prebili skozenj tudi navadni smrtniki.

Na preteklih akcijah se zgodil preboj in Podgurka šiba, prvi meander pa je marsikoga popolnoma izžel. Zato smo že na zadnji taborski akciji spodobno razširili prvi del meandra. Drug del, še malo bolj zahteven kot prvi, pa je na vrsto prišel prvi septembrski konec tedna.

Večni boj s svizcem.

Kar štirje člani kluba (Andrej, Uroš, Monika in Zdravko) smo se že v petek popoldan odpravili v Bovec, kjer smo po večerji v bližnji picerij prespali v jamarski sobi. Zgodaj zjutraj smo se že odpravili do B postaje, kjer smo se malo čez sedmo uro vkrcali v kabine in se pustili potegniti prav do vrha. Potem pa klasika, pretežki nahrbtniki in mimo koče Petra Skalarja do našega bivaka. Tam smo si pripravili hitro kosilo in z Andrejem sva že malo pred dvanajsto krenila proti Podgurki.

Andrej v novem kombinezonu.

Uroš in Monika sta postavila šotor in krenila na terensko, kjer sta našla dve brezni z oznakami našega kluba (od tega eno neregistrirano) ter izmerila še eno novo.

Vreme je bilo kot v pravljici.

Širjenje drugega dela meandra je bilo še bolj zahtevno, kot širjenje prvega dela. V drugem delu, ki je visok za slabo stojno višino, sva morala odbijati skale po vsej višini in jih vleči do vhoda v meander. Na srečo sva v zaključku kamenje lahko metala v brezno, ki sva ga predhodno razopremila. Ob desetih zvečer je zmanjkalo energije, zato sva krenila proti površju. Ravno ob polnoči sem kot zadnji prikukal iz brezna v jasno noč. Uroš, sicer vajen že vsega hudega, je bil rahlo zaskrbljen, ker sva kot čas prihoda omenjala osmo uro. Zato je prišel malo pred polnočjo do vhoda, kjer ga je pričakal premražen Andrej in jaz, plezajoč zadnjo stopnjo. No, meander sva razširila na spodobne dimenzije, mogoče bo treba še malo razširiti prehod v brezno.

Razširjen meander pomenljive oblike ;-)

V nedeljo nas je jutranje sonce že navsezgodaj privleklo iz šotora, po pakiranju skupne krame v sode smo šele ob deseti uri krenili do B postaje. Vse ostalo pa je že rutina …

Pred odhodom.

Kaninarili smo Monika Bobnar, Andrej Gašperič, Uroš Mervič in Zdravko Bučar.