Čaganka – obisk 29. februarja

4.3.2020

Devetindvajseti februar je tako lep datum, da bi ga bilo škoda ne izkoristiti za delo v Čaganki, se je strinjal z mano kolega jamarski reševalec Potrpin in ker pride le poredko naokoli, prestopni datum namreč, sva se odločila, da bova v jami delala kar dva dneva.

Če hočemo letos prebiti magično mejo 500 m globine, kar seveda hočemo, nas čaka še dosti dela. Klemen in Mitja sta za poglabljanje izkoristila Valentinovo, s Potrpinom pa sva se krepko obtežena namenila širiti S meander na 400 m (kjer je Tico pred leti prvič fotografiral čagankarsko pijavko) in ki predstavlja enega bolj kompliciranih prehodov v breznu. Pa jih ima, to že moram priznati, kar nekaj …

V jamo se gre obvezno po lepem sončku.

V novih delih Čaganke naju je krepko pralo. Par dni prej je gor namreč snežilo, kar krepko je pobelilo pokrajino, stopljen sneg pa je seveda pronical v zemljo in naju močil. Preden sva prišla do glavnega delovišča, sva se kar nekajkrat ustavila, ker sva imela s sabo macolo in špico in sva čistila, kar z Žekarjem, ko sva širila v januarju, nisva, ker nisva imela macole. Kar vzame čas, je potrebno razopremiti in vrv potegniti gor, da je padajoče kamenje ne poškoduje …

Na 400 m globine je macola pela par ur.

Do S meandra sva prišla šele okoli osmih zvečer in kar takojci pljunila v roke ter širila, kot da sva plačana. Tam smo, ko smo prvič prodirali v globine, sledili najlažji varianti v meandru, širili tam, kjer je bilo pač najširše, a to je pomenilo, da smo potem par let vijugali po tisti jebi, ko da zadeva tam dol ni že dovolj komplicirana! Po kakšnih dveh urah sva pavzo za kavo udarila in večerjo sva se namenila pojesti, je bila ura ravno pravšnja. Kavo sva spila, dimljene bohinjske klobase v zaseki pa nisva pojedla, jih je prijatelj pozabil na površju! Sva se sicer namenila imeti močno večerjo, ker sva krepko garala, sva bila pa potem zadovoljna tudi s pašteto. Sva kljub ne tako močni večerji lažje nadaljevala z delom. Potrpin je delal, ko da je kamnosek in ne električar, če sem hotel na vrsto priti, da se malo segrejem, sva se morala skoraj skregati. Okoli polnoči, ko sva bila s prehodom zadovoljna, zdaj ni več tako kompliciran, sem zadevo opremil z novo vrvjo in nekaj čez polnoč sva končno prišla do bivaka v Kalahariju. Na 450 m globine.

Pavza za kavo prija …

… pa malica tudi, četudi samo pašteta.

Sem kar na rit padel, zadeva dol še nikoli ni bila tako pospravljena, a ko sem v kotu zagledal zelene krokse, sem se takoj spomnil, da je bil zadnji dol Remih. On je pa znan pedantnež in redoljub! Je Klemen povedal, da ga je moral dve uri iz postelje bezati, preden je vstal, zdaj sem pa videl, zakaj. Če je tako pospravil, se je zagotovo utrudil!

Slekla sva jamarske pasove, ki so naju pekli v boke in pojedla preveč voden makaronflajš, ker nisem dobro prebral navodil za pripravo, a je vseeno teknil. Mislim, če si moker in premražen, tudi juha iz makaronflajša prija …

V bivaku in spalkah sva bila še pred drugo zjutraj, umita in preoblečena v sveže in suho perilo. Prijatelj je takoj pritisnil na gumb za izklop, jaz sem pa še malo v strop bivaka gledal. Je bilo prijetno toplo, pa še vodovod, ki sem ga napeljal pred leti, da imamo vodo pri bivaku, je delal na vso moč in je bil zvok slapu skoraj ob ušesu skoraj uspavajoč. Sem tudi zaspal, a me je tista pretakajoča se voda okoli pol petih iz tople postelje vrgla. Mehur je sporočal, da je poln! In so se Mitjevi kroksi izkazali za čudovite! Samo natakneš jih ter odskakljaš odtočit, drugače bi moral pa mokre, blatne in mrzle škornje natikati! Res je pa tudi, da s kroksi po jami med brezni hoditi ni najbolj pametno, ko napol spiš, a kaj bi cepidlačili …

Bivak v Kalahariju na – 450 je zelo udoben ...

... pa še tekočo vodo ima par metrov stran.

Ko sem spet zaspal, sem zaspal ko angelček, v bivaku je bilo prijetno toplo, sveča pa je poleg toplote tudi nekaj romantičnega vzdušja nudila, ki ga človek tako globoko pod zemljo kar potrebuje. Ko me je Potrpin zbudil ter vprašal, koliko je ura, saj sem imel samo jaz telefon, sem se mu mirno zlagal, da je šele osem, čeprav je bila že prek devet. Jaz bi še spal, prijatelj je pa vseeno vstal in ko je skuhal dišečo kavo, so se tudi meni oči odprle. Sva potem kofetkala tam dol, je bilo kar prijetno, pa še klobase v zaseki je našel, da sva se prav fino najedla, preden sva se odpravila proti površju. Se nama ni nikamor mudilo, če bi bila zunaj, bi verjetno cerkvene zvonove poldne zvoniti slišala …

Takoj iz bivaka ven sta dve zelo ozki vertikali, ki ju bo enkrat potrebno malce razširiti in ko je prijatelj prisopihal do mene, ki sem se ravno na vrv pripel, je povedal, da ga mrzel, blaten in moker kombinezon ne moti več, da se je motor že segrel na polno, da dela s polnimi obrati! In se je potem s takšnimi obrati na polno vrtel vse do »starih« delov Čaganke!

V S meandru sva še vrtalko in baterije pobrala, pa macolo in špico in kladivo in opremljevalno in ko sem se podal na vrv, sem kar zastokal! Nama potem ven ni šlo več tako hitro, pa še dobro naju je pralo. Potrpin se je pritoževal, da mu en škorenj pušča, da mu noga kar plava, čez čas je pa ugotovil, da mu pušča tudi drugi. Pa verjetno ne puščata, tudi jaz sem imel poplavo v svojih. Ko voda teče po tebi, jo nekaj steče tudi v nogavice …

Zeblo naju niti ni, ker sva tudi gor grede občasno za macolo in špico prijela in ponekod še kakšen kamen odbila.

V bivaku v Severnem rovu sva si privoščila kavo, pa eno baterijo sem mu vzel, ker mu je motor malce bolj kuhal kot meni, potem je pa meni kuhalo celo pot do površja! V zadnjih dveh breznih so me noge zaradi pasu že tako pekle, da če ne bi bila draga vrtalka klubska, bi jo kar tam pustil in enkrat drugič prišel iskat!

Ven sva pokukala nekaj čez sedmo zvečer. Mrzlo je bilo in pihalo je in ko sva se preoblekla, sem predlagal, da magari zakurim in nekaj toplega za pod zob na hitro pripravim. Pa je prijatelj protestiral, da po takšni akciji se spodobi pošteno najesti, zato sva v Črnomlju pri mostu zavila proti neki gostilni, za katero se je spomnil, da dobro hrano strežejo. Ko sva zakoračila v prostor, so naju vsi pogledali, nisva bila najbolj primerno oblečena, pa čista tudi ne (vsaj vohati nas na srečo niso mogli!), a se kaj dosti sekirala nisva. Biftek na žaru z jurčkovo omako in pirejem in zorjen belokranjski steak kmetije Starešinič s skutnim štrukljem in fižolovim pirejem sta sedla točno tja, kamor sta morala, ko sva hotela od mize vstati, sva pa oba glasno zastokala. Ne zaradi ugodja, ampak zaradi bolečih mišic!