Čaganka - leto 2020 bo njeno leto
5.1.2020
Leto 2020 bo leto Čaganke, smo se odločili v našem jamarskem klubu in potrudili se bomo, da jo nategnemo do globine (vsaj) 500 m, do katere nam že nekaj let manjka le nekaj metrov. Nekdo, ki v jami še ni bil, si verjetno predstavlja, da teh nekaj metrov pač ne predstavlja velikega problema, a na žalost ga. Na vsaki akciji na dnu se krepko dela in odkoplje par metrov rova. Ni veliko? Potrebno je priti na globino 450 m, kjer imamo bivak, skozi vse ožine in meandre in blato in vodo, več kot sedem, osem ur v tistem blatu in ozkem prostoru ne moreš delati, potem pa še par urno crkovanje proti površju. Z vso težko robo, ki je potrebna v jami!
A imamo načrt. Vsak mesec v 2020 vsaj ena akcija, s podporo na površju, pa vsaj trije veliki tabori s povabilom vsem jamarjem, ki bodo voljni priti. In bomo povrtali tistih par manjkajočih metrov, ni vrag!
Navdušenje je bilo tako veliko, da smo že takoj po božiču organizirali še zadnjo nekajdnevno akcijo. Ki pa je bila celo mednarodna, sta prišla dva avstrijska jamarska reševalca, Benjamin in Paul, pogledat, če je Čaganka res tako čarobna, kakor sem jima pripovedoval na skupni vaji! Še Potrpin iz jamarske reševalne si je prišel kondicijo okrepit pred koncem leta, pa domači seveda: Žekar, Ana, Jasna, Grdin, Remih in jaz. Avstrijca z velikim kombijem so v nočni hosti na poti proti Čaganki blizu hrvaške meje seveda zaustavili naši policisti, menda je bilo kar dramatično, z lučkami, sta morala na zemljevidu na telefonu pokazati, kam gresta, ker povedati itak nista znala. In so ju spustili, čeprav, tehnično gledano, sta prišla v našo malo državico delat!
Močni zajtrki so nujni za resno jamarstvo.
Mednarodna ekipa reševalcev se je napotila v Južni rov pogledati, kako smo ga odkopali in kako je lep, z Žekarjem sva se pa za njimi v jamo podala, da žico za jamski telefon zamenjava. To je tudi del načrta za operacija Čaganka -500, olajšati si delo in ga narediti bolj varnega! Komunikacija s podzemljem, ki je zdaj zaradi milijon krat štukane žice občasno pešala, je ključna. Z novo žico bo pa spet brezhibna!
Potegnili smo novo žico za jamski telefon.
Raziskovali najbolj skrite kotičke Čaganke.
Sva mislila, da bova hitra, da se s kolegi dobimo v bivaku v Severnem rovu na 250 metrih, a nama je šlo počasi. Staro žico sva rezala, novo pa napeljevala po pravilih, umikala sva jo od smeri plezanja, da ne bo motila in se trgala, kar je pa kar čas jemalo! Sva bila šele pri drugem dvesto metrskem kolutu žice, ko sva srečala kolege na poti ven. Saj so pohvalili našo jamo in pridnost v Južnem rovu, a v isti sapi že protestirali, da je plina v bivaku v Severnem rovu zmanjkalo in da si niso mogli privoščiti obljubljene kave! Sem jim obljubil, da naslednjič, ko pridejo, plin zagotovo bo in kava tudi in so se ven napotili, midva pa še bolj v globine. Malo pred bivakom, ko bi morala načeti že tretji kolut žice, se je pa lakota oglasila, želodca sta zakrulila. In sva se odločila, da kar ven odbrziva, hrani naproti.
Jasna in Ana sta vrhunsko večerjo naredili, po večerji pa spet debata ob ognju, čeprav je bilo kar nekaj stopinj pod lediščem. Je Benjamin, ki še nima 30 let, pohvalil našo luknjo in ponosno povedal, da mu je kljub blatu kar šlo, da so bili zunaj že v treh urah in da ni nič zmatran in da gre lahko takoj še enkrat dol, potem pa do konca spil pivo in padel v posteljo. Mu nisem povedal, da sva z Žekarjem za isto pot potrebovala le uro in deset minut …
Avstrijca sta se po kosilu proti domu odpravila, Jasna in Ana v Čaganko po dodatno kondicijo, Žekar na prednovoletni potop v Kočevsko jezero (beri: oprat se), s Potrpinom sva pa Jamo ob vlaki poglabljala, ki obljublja, da se morda s kaminom Game Over kdaj sreča.
Ženska sekcija je nabirala kondicijo.
Za večerjo je bil spet poln bivak, sta nas obiskala še Jani in Saša, ki sta blatarila nekje v bližini, smo se v postelje spet spravili, ko so petelini kikirikali, vstali pa že kmalu potem. Sta se namreč Grdin in Remih namenila v kamin Game Over pomeriti in pofotkati, kar smo letos raziskali, kakšno urico za njima sva se pa tudi midva z Žekarjem v temo podala, da dokončava s tistim kablom. Spet je šlo kar počasi, a ko sva končno prišla do bivaka (še vedno ni bilo plina in posledično kave!), sva preskusila zvezo in deluje odlično. Smo se z Jasno in Ano slišali, kot bi sedeli za sosednjo mizo!
Grdinova lepa iz kamina Game Over.
Benjaminova lepa iz Južnega rova.
Zunaj nas je spet pričakal ogret bivak in okusna večerja, potem so pa vsi domov odšli, le jaz sem dolgo v noč prijatelja čakal, da sta se iz kamina vrnila. Povsem mokra in blatna in utrujena, a zadovoljna, sta namerila kar nekaj novih metrov.
Med enim in drugim in tretjim spustom se je morala oprema posušiti.
Čaganka je bila kar mokra in blatna.
Predvsem v kaminu.
Žico, ki je bila nekaj let v jami, bomo uporabili v druge namene. Še ne vemo, katere.
Novo leto je Čaganka dočakala prazna, enkrat za spremembo, a dolgo ne bo, saj se že v teh dneh z Žekarjem odpravljava za nekaj dni na dno kopati. Ker če imamo načrt, poglobiti našo najglobljo jamo, se ga pač moramo držati, mar ne?!
Ana Heij, Jasna Šinigoj, Tomaž Žekar, Tomaž Grdin, Mitja Remih, Damijan Potrpin, Benjamin Pretterhofer, Paul Karoshi, Saša Senica, Jani Prelovšek
Damijan Šinigoj