Tečaj za jamarja v polnem teku

15.6.2020

Minulo soboto smo tečaj nadaljevali v Malisnici, ki je kot običajno, kandidatom za jamarja-pripravnika omogočila prvič se "spopasti" z jamarsko opremo in vrvno tehniko. Ker je poligon primeren tudi za treniranje izkušenejših jamarjev, so se Ana, Davor in Mitja lotili učenja tovariške pomoči in drugih vrlin, ki jih bo treba znati do jesenskih izpitov.

Lahko je nadzirati, ko že enkrat znaš ;-)

Tovariška pomoč na vrvi.

Res, da sta letošnji tečajnici že vajeni vrvi v alpinističnem svetu, pa vendar je jamarstvo čisto nekaj drugega. In kot kaže ju bo zasvojilo ;-)

Vtise tečajnic Mateje in Petre lahko preberete v nadeljevanju.

Mitja Remih

Mateja:

Po petkovi predstavitvi katastra in varovalne opreme v klubu sva s Petro navdušeno čakali naslednji oz. včerajšnji dan. Fantje so naju odpeljali iz manj znane smeri na njim že znano lokacijo pri Golobinjeku – udornico Malisnica. Ko smo prispeli v »učilnico na prostem«, je bila ta že skoraj pripravljena. Anže in Klemen, ki sta tja prišla že pred nami, sta imela plezalne poti že pripravljene, varovalne "ograje" pa prav tako napete. Vsi navdušeni nad udeležbo in ženskimi kvotami nam ni preostalo drugega, kot da se dan v udornici Malisnica (z govorom Mitje) uradno začne.

Nagovor. Tokrat Klemna.

S Petro, Klemnom in Anžetom smo ponovili elemente in pomen osebne jamarske opreme, nato pa sva si s Petro pod budnim očesom prvič nadeli pas, nanj pripeli ostale dele opreme ter se podali na pot v udornico. In ko sva prispeli na dno, naju je čakala pot navzgor in ponovno po drugi vrvi dol in nato spet gor in dol in spet gor in dol in gor ... pa zavora, aretacija, popkovina, ročna prižema, prsna prižema, ročna prižema ... Nisva se dali! Da ni bilo vsako spuščanje in vzpenjanje enako, sta nama mentorja poti popestrila z majhnimi izzivi in tudi pri teh sva vztrajali. In ob vsem tem, priznam, da sploh ne vem kdaj, je čas hitro tekel. Kar naenkrat so se fantje tolažili, da bo kmalu čas za hrano in tako je tudi bilo. Spretni, kot so pri jamarstvu, so tudi pri peki. Po okusni malici in prijetnem druženju sva s Petro ponovili še vozle ter pomagali pri vrveh. In če se dan tako uradno začne, naj se tudi konča - z govorom. Okoli tretje ure smo se razkropili - vsak na svoj konec.

Na poti domov sva si s Petro izmenjali vtise. Obe zadovoljni in nestrpni, kaj nama bo prinesel naslednji vikend, sva sklenili, da je bila odločitev, da se udeleživa tečaja, dobra. Fantje pravijo, da sva na dobri poti in iz naju še nekaj bo. In če na Mitjino včerajšnje vprašanje odgovorim danes: "Ja, kolena bolijo, pa nič zato. Naslednji vikend spet!"

Petra:

V soboto, 13. junija 2020, sva se jamarki-pripravnici in bodoči jamarki z izkušenimi jamarji podali na drugi del priprav na izpit. Dobili smo se zjutraj ob osmi uri pri gostilni Novljan v Mirni Peči in se odpeljali proti Malisnici. Do inštruktorjev smo prišli tako, da smo sledili zvoku orodja, saj sta Klemen in Anže že pripravljala sidrišča, napeljevala vrvi in vse ostalo potrebno, da je bil "poligon" za učenje vrvne tehnike pripravljen. Spoznali smo osebno opremo jamarja in potem, ko smo bili vsi pripravljeni, poučeni o delovanju vrvne zavore in prižem, primerno oblečeni, obuti in seveda s čelado na glavi, smo se pripeli na vrv.

Preveč vrvi?

Večkrat smo se spustili dol in splezali gor. Preizkusili smo čim več stvari, ki nas bodo pripravile na obiske jam. Seveda se bodo z vajo stvari utrdile in bo vse skupaj steklo hitreje in bolj elegantno. Učenje je bilo nadvse zabavno in uspešno, zato je na koncu, preden smo vse pospravili za seboj in odšli novim prigodam naproti, Mitja prižgal ogenj in bil žar mojster, Žiga pa je poskrbel, da nismo bili žejni.