Kanin 2020 - naval na Podgurko
14.9.2020
Kot je v navadi, smo bili tudi letos dejavni na poletnem taboru na Kaninu. Že predhodno smo bili dogovorjeni, da bo jama Podgurka naš glavni cilj. Kljub kislemu vremenu v prvem delu odprave smo bili v jami zelo dejavni in konec koncev tudi precej uspešni. No, uspešni v standardih Podgurke, ki se nam leta in leta prav nesramno počasi odpira. V letu 2020 je bila kot kaže radodarnejša in nas je končno spustila globlje kot običajno, zato so po zaključku tabora nekateri jamarsko opremo optimistično pustili kar v taboru JKNM. Drugi smo bili manj prepričani v letošnjo vrnitev, zato je šla oprema v dolino. Vendar smo po ogledu načrta novih delov kmalu podlegli Klemnovi ideji in zbrala se nas je šesterica korenjakov, ki smo se na Kanin odpravili le 14 dni po zaključku poletnega tabora.
Klemen, Anže, Jure in Mitja smo v četrtek drveli proti Bovcu in lovili zadnjo furo gondole ter jo za las tudi ujeli. Dobro razpoložene nas je pripeljala nad 2000 m v meglo, takrat, ko so še zadnji obiskovalci in oskrbniki že zapuščali visokogorje. Posledično na D postani nismo več dobili kavice, le pivo nam je bilo ponujeno, zato smo podlegli produktu zelenega zlata. Proti koči Petra Skalarja se je megla razkadila, zato smo si na postojanki vzeli novo pavzo in poklepetali z Zdenko, ki je bdela nad vzdrževalci, ki so pospravljali streho koče.
Namesto ponjave, smo tokrat postavili šotor.
Visokogorska kulinarika prvič.
Ker se že dolgo časa pogovarjamo, katera pot do našega bivališča je hitrejša, smo se razdelili v dve ekipi - ena je krenila po klasični, druga pa mimo zveznega bivaka. Izkazalo se je, da klasika zmaga, druga pa naj bi bila lažja za hojo s težkim bremenom na rami, zato do pravega zaključka še nismo prišli.
Četrtkov cilj je bil torej dosežen, tabor postavljen, zato dolgo v večer nismo modrovali. Jutranja ekipa se je v jamo odpravila po 8. uri, zunanja pa je čakala Mihata, ki je prihajal od doma v solo izvedbi. Ker se je v času od mojega zadnjega obiska v jami na dnu zgodilo kar nekaj akcij, se je bil pravi užitek prebijati po teh delih, saj to, kot rečeno, ni stalnica v Podgurki. Okoli treh popoldne smo na dnu naredili menjavo, poklepetali, in se zapodili vsak v svojo smer. Lepo je pokukati iz luknje, ko te obsijejo sončni žarki. Tega letos na taboru res ni bilo v izobilju. Druga izmena je na plano prišla nekaj pred polnočjo, zato sva s Klemnom zlezla iz spalne vreče in prisluhnila kolegom. Hkrati smo naredili plan tudi za soboto. Ker je prihod iz doline napovedal tudi Žeki, smo jutranjo ekipo sestavljali Klemi, Anži in Mitja. Zaradi napornega delovišča smo ugotovili, da je akcija bistveno lažja s povečano ekipo, zato smo se v jami premikali kar hitro, ravno tako hitro se je praznil akumulator na vrtalniku. Pred menjavo smo se praviloma prerinili čez ozke dele meandra, kolikor je pač šlo, saj nam firbec ni dal miru, in tako je prihajajoča ekipa vedno optimistično napadla delovišče.
Odhod dopoldanske ekipe v jamo.
Tokrat nam je bilo vreme bolj naklonjeno kot na taboru.
Tretji meander je precej širših dimenzij kot drugi.
Visokogorska kulinarika drugič.
Kljub temu, da smo v dveh dneh opravili le štiri akcije, se je poligon pomaknil za kar nekaj metrov naprej (cca. 200 m), pa tudi navzdol šibamo, zato se optimistično sprašujemo, ali smo dosegli najglobljo Kaninsko točko našega kluba. Za točne meritve nam je zmanjkalo časa in energije, vendar je zadnja ekipa iz dna z velikimi očmi opisovala nadaljevanje, zato nam je bilo žal, da se tokratna akcija končuje. Sledila je klasika, pospravljanje bivaka, peš v dolino v Mihatovem tempu (ja, hitro je šlo in to ni ravno klasika), namakanje v kristalno čisti vodi, pica in pivo, pa smo šli proti domu.
Snubci Podgurke pred odhodom v dolino.
Če narava ne bo preveč kruta do nas, se bomo v septembru zopet podali na kraj zločina, saj nam drugače ne bo dala miru čez zimo. Ja, Podgurka, začarala si nas!
Na akciji sodelovali: Klemen Mihalič, Miha Rukše, Anže Tomšič, Tomaž Žekar, Jure Tičar (JK Brežice) in Mitja Remih.