Kanin 2020

9.9.2020

Tradicije obiskovanja Kanina v prvem avgustovskem tednu tudi letos nismo zanemarili. In kot že zadnjih nekaj let, smo tudi letos poskrbeli za nekaj inovacij. Ker nam je začelo presedati celotedensko nažiranje s testeninami in doručki, smo že lani v tabor transportirali žar in oglje. Letos smo se v duhu samooskrbe opremili še s pripomočki za lov in ribolov. Svizcem smo dva tedna prej postavili vabe v obliki kartonastih paketov hrane in ko smo v soboto po napornem maršu prispeli v votlino, sta nas tam pričakala kar dva precej opijanjena mlada svizca. V dveh tednih jima je ratalo uničiti tri litre frankinje, nekaj belega in štiri pire. Enemu je uspelo dokaj hitro popihati stran, drugi pa si je hotel rešiti življenje s hlinjenjem smrti. Ta manever mu je začuda tudi uspel, saj so se vsi lovci začeli rolati od smeha, svizec pa jo je ucvrl v varno zavetje. Tudi od ribarjenja ni bilo nič, saj se v naših sodih ni zaredilo še nič rib. Največji ulov tabora je bila špica, ki nam jo je uspelo z ribiško tehniko rešiti, po tem ko se je odkotalila v ozek meander. Od sveže hrane torej ni bilo nič, zaradi česar smo se morali zadovoljiti samo s čevapčiči, sirom in bučami.

Ali opaziš svizca?

Prevoz s kabinsko žičnico nam močno olajša transport na Kaninske pode. Zaradi tega smo zelo hvaležni Javnemu zavodu Sončni Kanin in njihovim zaposlenim.

Prva ekipa se je zbrala v Bovcu že v petek popoldne in tradicionalno zaključila z degustacijo piv v lokalni mikro pivovarni. Naslednje jutro smo se združili s še preostalimi udeleženci, skupaj se nas je nabralo enajst. Na D postaji smo pomagali pri nošnji sredstev za začasno obratovanje koče Petra Skalarja, ki jo ima trenutno v najemu Jamarska zveza Slovenije. Za nagrado smo dobili eno vožnjo s tovorno žičnico do koče in z velikim navdušenjem smo nabasali košaro žičnice do vrha. Lahkotnih nog smo odskakljali po pešpoti proti koči, dokler nismo prišli do polovice poti in ugotovili, da se žičnica ne premika več. Rehar je javil, da je šel menjalnik in da je žičnica do nadaljnjega nepremičnina. Na srečo je košara ostala na edinem mestu, do koder je bilo možno prosto dostopiti od spodaj. Andrej se je opogumil, splezal na žičnico in zmetal dol vse nahrbtnike. Otovorjeni smo dokončali pohod do naše votline, nekaj pa se nas je vrnilo pomagati pri transportu pijače do koče.

Predpriprave na pot.

Neumornemu Robertu Reharju, koordinatorju projekta zagona koče Petra Skalarja, smo pomagali pri transportu pijače in hrane do koče.

Reševanje opreme iz tovorne žičnice.

Urejanje votline za enotedensko taborjenje je za nas že čista rutina. Celotna ekipa je delovala kot dobro naoljen stroj. Anže in Andrej sta postavljala cerado, Miha zidal škarpo, Primož lovil mobilni signal, Maxinne je urejal kuhinjo, Tomaž fotografiral, ostala dekleta so počivala od napornega pohoda, z Mitjem pa sva se trudila dajati delovni vtis in srkala pivo iz prijetno hladnega Kremenčka. Glavni cilj letošnjega tabora je bil prebiti drugi meander v Podgurki in opremiti nadaljnjih 1000 m jame. Že prvi dan sta se v jamo odpravila Miha in Andrej, opremila sta vhodno brezno in pričela z delom v meandru. V nadaljevanju je zapis iz dnevnika akcij, kjer je opisano delo ekip po posameznih dnevih.

Od okvarjene tovorne žičnice naprej je šlo samo še na žgance, oz. v našem primeru makarone.

Večerna druženja ob zabavnih debatah in jamarskih zgodbah so bile pika na »i« vsakega dneva.

Sobota, 1. avgust

Nošenje opreme do bivaka JKNM, vmes smo pomagali tudi pri transportu za potrebe oskrbe koče Petra Skalarja. Urejanje tabornega prostora. Miha in Andrej sta opremila vhodni del Podgurke, ter začela s širjenjem drugega meandra.

Nedelja, 2. avgust

Kljub padavinam so v Podgurki delovale tri ekipe. Dopoldanska (Mitja in Klemen) in popoldanska (Andrej in Anže) sta širili v meandru, večerna (Miha in Primož) sta preopremila dele jame ter nadaljevala s širjenjem. Tomaž je opremil vhodni del Kremenčka. Mateja je odšla v dolino.

Klasičen pogled na tabor prvih nekaj dni.

Ponedeljek, 3. avgust

Dopoldne sta Klemen in Anže širila v Podgurki, Andrej in Miha sta preopremljala. Popoldne so se začele močne padavine, zaradi česar Mitja, Primož in Ana niso odšli v jamo. Tomaž je v močnem nalivu pobegnil v dolino.

Delo v drugem meandru ni bilo pretirano težavno, zaradi njegove bolj ozke narave pa je bilo toliko bolj dolgotrajno.

Torek, 4. avgust

Dopoldne sta v Podgurki Mitja in Primož širila v meandru, popoldne Miha in Andrej. Klemen, Anže, Ana, Tjaša in Maxinne smo opravili terensko akcijo in našli "ledeno" jamo, ki sta jo 2019 locirala Miha in Zdravko. Jamo smo našli in izmerili, poleg tega še dve krajši brezni.

Merjenje »ledene« jame.

Sreda, 5. avgust

Dopoldanska ekipa za širjenja v Podgurki sta bila Klemen in Anže, popoldanska pa Mitja in Primož. V dolino so odšli Miha, Andrej in Tjaša, na taboru pa so se nam pridružili Jure Tičar (JK Brežice), Uroš Stepišnik, Aleš Grlj in Yana Bilynets (vsi JK Železničar).

Četrtek, 6. avgust

Dopoldanska ekipa v Podgurki v sestavi Klemen, Aleš in Yana so se v drugem meandru prebili do razširitve in krajše stopnje. Popoldanska ekipa v sestavi Jure in Jože sta prebila ožino pred stopnjo in se spustila 10 metrov nižje, kjer sta ponovno začela širiti širši meander, za katerim je bila vidna nova stopnja. Iz tabora so odšli Mitja, Anže in Maxinne. Pridružili so se Tom, Mateja in Zdravko.

Mitja je na taboru praznoval rojstni dan in dobil je kar dve torti.

Petek, 7. avgust

Klemen, Jure in Primož so do konca razširili meander in se spustili v široko in prostorno brezno globine 50 m. Na dnu brezna je nadaljevanje v meandru večjih dimenzij (višine 10 m, dokaj prehodno). Klemen se je po njem prebil cca. 30 m, vendar bo potrebnega nekaj širjenja. V meandru teče voda, jama se nadaljuje. Nazaj grede je Jure izmeril nove dele. Skupaj smo namerili novih 75 m globine od začetka drugega meandra. Podgurka je izmerjena do globine 255 m, skupaj smo se prebili do cca. 280 m. Zdravko, Ana in Mateja so odšli na ekskurzijo do začetka prvega meandra.

Na trinajsti akciji letošnjega tabora v Podgurki nam je končno uspelo prebiti drugi meander in se spustiti v nadaljevanje jame.

Sobota, 8. avgust

Dopoldne sta se v Podgurko odpravila Tom in Ana z namenom dodatne razširitve prvega meandra. Ano je kasneje zamenjal Zdravko. Tomaž se je vrnil v tabor in razopremil Kremenčka. Popoldne sta se z Matejo spustila v Podgurko z namenom snemanja in fotografiranja. Klemen in Primož sta odšla iz tabora, prav tako Jure. Tomaž in Ana sta se udeležila jamarskega druženja v koči Petra Skalarja.

Nedelja, 9. avgust

Pospravljanje tabora, popis hrane in sredstev ter vrnitev še preostalih članov tabora v Novo mesto. Skupaj smo na taboru Kanin v Podgurki opravili 14 delovnih akcij, na katerih smo razširili drugi meander in poglobili jamo za cca. 100 m. Raziskali in izmerili smo 3 nove manjše jamske objekte. Predvsem pa smo neizmerno uživali.

Zadnja ekipa po sanaciji tabora.

Udeleženci letošnjega tabora se zahvaljujemo Javnemu zavodu Sončni Kanin za prevoz s kabinsko žičnico in Jamarski zvezi Slovenije za vso podporo pri organizaciji raziskovalnih dejavnosti na Kaninu

Kaninski podi iz Laške Planje.

Na taboru smo sodelovali: Zdravko Bučar, Tjaša Božič, Andrej Gašperič, Tomaž Grdin, Ana Heij, Maxinne Hodnik, Mateja Kopina, Miha Rukše, Anže Tomšič, Jože Tomšič, Primož Zore, Jure Tičar (JK Brežice), Yana Bilynets, Aleš Grlj, Uroš Stepišnik (JK Železničar) in Klemen Mihalič.