Plavalni tečaj v Šolnovem breznu

24.7.2020

V petek, 17. julija smo se vsi veseli odpeljali iz Novega mesta proti Suhi Krajini. Šini, Mateja in jaz smo prispeli prvi, kmalu za nami še Potrpin in ni trajalo dolgo, še Irena in Grdin. Ekipa je bila zbrana, samo še obleči se je bilo treba in iti v jamo, seveda. Dan se je začel super, tako super, da so kar šipe pokale. Potem smo vzeli vse, kar smo rabili, tudi "šlaufek" in kopalke – čudno za v jamo, ampak tokrat je bilo potrebno. Eden za drugim smo se spustili v brezno, srečali žabico, videli steno, ki se je tako lepo bleščala in kar naenkrat smo bili dol.

Na dnu pa tisto, česar smo se verjetno vsi najbolj veselili – jezero. Kako lepa čista voda, ampak tudi mrzla. Tako globoko pod zemljo se še nisem kopala, zato je bilo ta dan še posebej zanimivo namočiti nogo in potem kar zaplavati v ta biser. Prav res biser, saj je Grdin naredil nekaj prečudovitih fotografij in šele ko smo jih gledali, smo videli, v kako kristalno čisti vodi smo plavali. Tudi Irena je zaplavala, sem bila prav prijetno presenečena. Mateja pa je pozirala ob robu jezera, ampak ni dosti manjkalo, pa bi se nama tudi ona pridružila.

Nekajkrat gor in dol po jezeru, potem pa je bilo treba ven. Res da je poletje, ampak voda je imela približno 8 °C, ozračje pa prav tako. Preoblekli smo se, naredili skupinsko fotko in se eden za drugim kot pajkci začeli vračati na površje.

Tudi pot gor se ni vlekla. Super je bilo, ker smo se v jezeru ohladili, tako da smo se med plezanjem prav lepo ogreli – razen Šini, ki je opremljal in razopremljal jamo. Njemu je bilo dovolj vroče, zato mora naslednjič, ko gre v jamo z jezerom, razmišljati še o kopalkah in morda še o kakšni napihljivi blazini, da si malo oddahne. Ko smo prišli ven, smo se čez divjo praprot, v kateri smo se tisti bolj prikupni, skoraj izgubili. Potem smo po več neuspelih poskusih le našli gostilno, ki je bila odprta in je stregla hrano. Najedli smo se, se poslovili in potem so trije avtomobili šli vsak v svojo smer.