Anton Tramte (1962 – 2025)

3.12.2025

»V medli svetlobi sem opazil nekaj vklesanega v steni. Privil sem karbidko in si pobliže ogledal na prvi pogled čudne znake. Bil je v kvadratu izklesan križ,« je leta 2002 Anton Tramte v publikaciji Jamarskega kluba Novo mesto opisal svojo prigodo, ko je pod zemljo našel vklesan križ, star verjetno nekaj stoletij.

Tonč’k, kot smo mu rekli prijatelji, ni bil vrhunski jamar za velike globine, je pa v svoji jamarski dejavnosti od leta 1987 pa do nekaj let nazaj doživel veliko in je predvsem dokazoval, kako je v jamarstvu pomemben vsak član. Med jamarje je prišel nekaj mesecev po ponovni obuditvi Jamarskega kluba Novo mesto, zraven je bil pri prvih urah učenja vrvne tehnike, še jamarsko nesrečo (in to lastno) je doživel. Enkrat je sodeloval celo v reševanju, je pa takratna njegova dejavnost ob dvigu konja, ki je padel v jamo, postala posebna anekdota. Kot prvopristopnik je z oddajo kompletnih zapisnikov registriral kar 39 jam.

Tone s svojo simbolno čelado na jamskem vhodu.

Toneta je med jamarje potegnila domača Gabrska jama pod vasjo. Vhod se je odprl ob gradnji ceste leta 1978 in njen prvi raziskovalec je bil domačin Lojze Medle, takrat gonilnih sila Jamarskega kluba Novo mesto. Še ne 18 letni Tone se je v Gabrsko podzemlje prvič spustil ob snemanju za televizijo nekaj mesecev po odkritju. Je pa raziskave jame potem za daljše obdobje zaustavil domačin, ki je »zašvasal« jamski vhod. Po eni razlagi zaradi strahu, da bi jamarji spodkopali vas, saj je bojda polovica stoji samo na treh kamnih, po drugi pa le zato, ker so mladci hodili veseljačit v jamo in si je njegov sin tam zlomil roko. Je pa Tone, kljub temu, da je med prvimi med dolenjskimi jamarji preizkusil single-rope tehniko ali plezanje po eni vrvi že leta 1979, vseeno najbolj zaupal jamarskim lestvicam in varovanju od zgoraj, še posebej v svojem tretjem življenjskem obdobju raziskovanja.

Tone na vhodu njemu tako ljube Gabrske jame.

Leta 1987 se je več mladih iz Gabrja in Rateža navdušilo nad jamarstvom in preden bi začeli raziskovati po svoje, so našli Toneta. Iz kluba je prinesel karbidne svetilke, ki v glavnem niso svetile in jih je bilo treba popraviti, lestvice in ostalo, predvsem pa jih je usmeril v klub in jamarsko izobraževanje. Potem pa se je skupaj z njimi spet učil vrvne tehnike, ki jo je obvladal malo po svoje in s starejšo opremo, ki se ji kar ni hotel odpovedati. Leta 1988 si je nabavil novo karbidko in čelno luč, ki jo je pritrdil na delavsko čelado, kljub temu, da smo mu to vsi odsvetovali, kajti takšna čelada bolj tako na pol stoji na glavi. Šli smo v Šolnovo brezno in ko sem bil nekje na polovici 120 metrov globoke jame, sem zaslišal Tončkovo preklinjanje, potem pa je zaropotalo in zagledal sem luč, ki je letela proti dnu. Mislil sem, da je Tonč’k, bila pa je le čelada, ki se mu je odpela in padla direktno v vodo. Potem sta se morala po njo z Mihatom še enkrat vrniti in jo z dolgim kolom zbezati na gladino.

V jamarskem klubu se je izkazal kot vesten pisec jamarskih zapisnikov.

Tone je bil pogosto prisoten v klubu in na akcijah na plitvem krasu okoli Travnega dola, pa tudi v Beli krajini. Sodeloval je tudi na klubskih čiščenjih ter množičnih spustih v Županovo jamo, Mišnico in še kakšne. In ni odnehal niti potem, ko je v stvarni situaciji kot prvi preizkusil nova klubska jamarska nosila. Spomladi leta 1991 sta z Andrejem Ravnohribom organizirala jamarski tabor na območju Travnega dola. Na poti do jame se mu je noga zagozdila v skalno razpoko in ker je bil otovorjen s težko jamarsko opremo je padel in si dvakrat prelomil kost pod kolenom. Jamarji so ga potem naložili v jamarska nosila, ki so jih imeli v kombiju in ga odnesli do kombija ter odpeljali v bolnišnico. Poškodba pa ni bila nedolžna, saj so ga morali operirati in so mu v kost namestili kovinsko ploščico.

Med jamarjenjem nevarnosti res ne manjka.

Našel je v jamsko steno vklesan križ, ki pa bila njegova edina pomembna najdba. Maja 2009 so Anton, Franci Vidmar ter Uroš Mervič v jami pri Kremenu v bližini Mirne gore našli zanimive predmete. Ampule, stekleničke in še nekaj predmetov, za katere so strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije najprej ugotovili, da sodijo v sklop nekdanje bližnje partizanske bolnišnice Kremen, po izkopavanjih pa, da gre za pravo in nedotaknjeno partizansko lekarniško skladišče.

Zadnja leta je še prišel na kakšno jamarsko akcijo. Z Urošem sta šla v okolico Travnega dola, čeprav je šel Tonč’k le za to, da sta skupaj poiskala kakšen vhod v podzemlje. V globino jame pa je potem le z vrha dol gledal.

Če ni šlo drugače, se je Tonč'k izkazal kot prometnik. Vedno je bil rad med nami.

Tonč’k je bil Tonč’k! Težave z zdravjem in nasploh v življenju ter njegov nekoliko samosvoj značaj so ga pripeljala do tega, da je po upokojitvi bolj kot ne počival. Še do Travnega dola ni šel več. Je počasi, prav počasi odhajal, tja proti deželi neskončnih globin in brezen. Tja, kjer se pogled nikoli ne ustavi.

Srečno Tonč’k, se vidimo, tam doli, tam ...