Andrej Jaklič (1952 - 2024)

26.11.2024

Dne 22. novembra 2024, zgodaj zjutraj okoli četrte ure, je tiho odšel Andrej Jaklič, Jaka, kot smo mu v klubu pogosto rekli. To ime je imel zapisano tudi na svoji rumeni čeladi. Bil je jamar po duši in ene zadnjih njegovih razločnih besed, ko zaradi bolezni ni zmogel več jasnih in razločnih, so bile namenjene raziskovanju jam na Kaninu. Kako da se je tam vsega sproti učil ... Ko smo mu pripovedovali o tem, kam gre Trnuljčica, so se mu svetile oči in po licih tekle solze.

 

Ko se človek upokoji, pogosto nekaj časa doma razmišlja kaj in kako, potem pa se priključi ali v bližnje društvo upokojencev ali v kakšno drugo interesno skupino, kjer se srečujejo starejši. Andrej pa je postal jamar. Kot voznik avtobusa se je upokojil že leta 2007 pri svojih 55 letih, tri leta kasneje pa se je vpisal v naš jamarski klub in opravil tečaj za jamarja pripravnika. Upokojenec med jamarji? Andrej nikoli ni veljal za upokojenca, strica med mlajšimi, ampak je bil od prvih dni le Andrej, katerega je odlikovala žilavost in moč. Ter vrlina, da je bil vedno pripravljen za akcijo in vedno pripravljen pomagati. Je bil enostavno človek, ki mu ni bilo nikoli nič težko. Vedno je bil žilavi fant prvi, ki je prijel za macolo, lopato ali kramp in je orodje tudi zadnji spustil iz rok.

Med odpravo v Bosno leta 2011.

Navdušen in vedno zadovoljen raziskovalec.

Tudi jamarsko znanje je kar pogoltnil. Jeseni 2011, v letu, ko je opravil izpit za jamarja pripravnika, je že sodeloval na odpravi v Bosno. Potem pa so sledile jame na Kaninu, Kočevskem Rogu, Čaganka, številne druge raziskovalne akcije in tudi čiščenja onesnaženih. Najbolj pa ga je mikalo, da bi v okolici svojega doma Lazin in Hinj našel kakšno posebno jamo. Z Borivojem Ladišićem ter še nekaterimi člani, so »prevohali« celo planoto, ampak nove Postojnske jame ali, če uporabimo kar najglobljo jamo na tem koncu, novega Šolnovega brezna niso našli. Pa čeprav je Andrej pregledal vse mogoče luknje v bližnji in daljni okolici. Saj so našli čudovito jamo nekaj sto metrov nad Šolnovim breznom. Samo na njegovo žalost so potem ugotovili, da je na tej lokaciji po koordinatah Šolnovo brezno, tam kjer pa naj bi bilo brezno po zapisnikih, je bila po papirjih »novo odkrita« že registrirana Kristalna jama.

Počitek in malica med kaninsko akcijo leta 2012.

Andrej - vedno nasmejan in dobre volje.

Potem pa je Andrej zbolel. Sledila so obsevanja in kemoterapije, ampak avgusta 2020 je bil že nazaj in spet na čelu jamarjev, ki so čistili Brezno pri grobišču. Tak kot je bil. S svojim značilnim smehom. Še tega, da je morda nekoliko počasneje plezal, nismo opazili. Še maja 2023 je skrbel za varno pripenjanje in spust obiskovalcev na javnem spustu v Županovo jamo pri Grosupljem, pa tudi letos, 8. junija 2024, je bi zraven. Le da tokrat ni bil v jamarskem kombinezonu in brez svoje rumene čelade z napisom Jaka.

Pomoč obiskovalcem pri spustu v Županovo jamo.

Pred Županovo jamo pri Grosupljem.

Z Borivojem sta še lani iskala in pregledovala jame okoli Hinj. Andrej je bil trmast kot vedno in ga takrat tudi bergle niso ovirale ... Andrej je bil pač Andrej. Pred dobrim mesecem mu je v bolnišnico v Novem mestu žena Jožica morala prinesti loj, da je podmazal palico trapeza nad posteljo, ker je škripala. Ne le svojo, ampak vse v njegovi sobi. In če ne bi imel takih težav, kot jih je imel, bi jim celo bolnišnico popravil.

Andrej med prizadevnimi jamarji po letošnji čistilni akciji.

Neumoren raziskovalec jam v domači Suhi krajini.

Pred dobrimi štirinajstimi dnevi je obležal, potem se je nanj spravila še možganska kap. Njegovih besed nismo mogli razumeti, bilo jih je tudi vse manj. Smo pa lahko spremljali in občudovali njegovo vztrajnost, boj za vsak podarjen vdih. In še kako smo občudovali tudi vso pomoč njegove žene Jožice in treh hčera. Andrej pa se je, kot bi kopal v meandru jame, boril za vsak podarjen centimeter, za vsak vdih. In je »prišel« do svojega brezna brez konca in dna. Tiho in mirno se je spustil tja nekam ...

Poljub Kaninu.

Tomaž Bukovec