Kanin 2024 - nove globine med krompirjevimi počitnicami

5.11.2024

Bližale so se krompirjeve počitnice, predsednik Zdravko je v klubu vprašal, ali nameravamo med prazniki narediti kak tabor pri Čaganki, jaz pa sem izstrelil, da gremo raje na Kanin. Predhodne jesenske akcije se namreč nisem mogel udeležiti, jame pa so bile tam na gori letos kar radodarne do nas, oziroma bolje rečeno, mi smo bili zelo pridni in sistematični.

Kljub temu, da je nekaterim članom odhod na »Krompirjev tabor« zadnji trenutek padel v vodo, se nas je v spodmolu 2000 m visoko na Kaninu nabralo osem. Dva sva prispela v sredo tik pred mrakom, dva je noč že ujela, štirje pa so pod zvezdnim nebom v tabor prikorakali ob treh zjutraj.

Tokrat smo v spodmolu postavili šotor namesto cerade.

Cilj tokratnega tabora je bil raziskati in izmeriti nove dele Podgurke, najbolj pa smo bili firbčni, do kod nas bo spustila NM 5. Najbolj optimistični smo upali, da nas bosta obe jami popeljali preko magičnih 500 m globine. Tako nizko imamo namreč postavljeno klubsko lestvico, kar se tiče globinskega rekorda. Tukaj imam v mislih tiste jame, ki smo jih raziskovali izključno člani JKNM. Še najgloblje nas je do danes »pogoltnila« Čaganka, kjer pa že nekaj let ne pridemo globlje od 485 m.

V četrtek dopoldne sva se Klemen in Mitja prva zapodila v Podgurko, za nama sta se v brezno NM 5 odpravila Miha in Jure.

Miha in Jure pred vstopom v NM 5.

Nika, Petra, Erazem in Anže (ja, tile so prišli na goro v jutranjih urah) pa so dopoldne iskali ure za spanje. S Klemnom sva se v dveh urah prebila na delovišče skoraj 400 m globoko. Kaj kmalu sem iz globine sprejel Klemnov odmev - to je brezno, v katerem smo že bili! Stoprocentno!, je rekel. Takrat sem začutil precejšnje razočaranje, saj sem bil jaz nazadnje v tistem breznu in žal tega takrat nisem ugotovil. K sreči je ostala odprta še ena možnost v sosednjem breznu, vendar je tovariš kaj kmalu ugotovil, da so, kot vse kaže, tudi ti deli že bili predhodno raziskani s spodnje strani. Sam sem še želel vztrajati, da greva pogledat do dna, pa je Klemen s svojo sigurnostjo prepričal tudi mene. Kot kaže na klaveren način zaključujemo »Projekt Podgurka«. Za povrh vsega sem na dnu jame ugotovil, da mi je nekdo iz pasu snel pantin (kaj se jamarji ne moremo dogovoriti, da se avto, ženske in plezalnega pasu ne izposoja, se sprašujem?), zato sem na poti ven trpel bistveno bolj, kot bi lahko. Pa že tako jama sploh ni enostavna, kar celo Klemen priznava. Na površje sva torej prišla prej, kot so naju pričakovali, zato smo četverico presenetili še povsem nepripravljeno za v jamo. Imeli smo namreč dogovor, da bodo zamenjali tisto ekipo, ki bo prva splezala na površje. Odločili smo se, da razopremljanje Podgurke pustimo za poletni tabor drugo leto … Torej je bilo jasno, da se ekipa odpravi v NM 5. Vredno je omeniti tudi to, da je Anže iz dolgčasa skočil v dolino po vrtalnik in bateriji, ker je ugotovil, da mu bo orodje v jami še kako prav prišlo.

Je bil to zadnji raziskovalni spust v Podgurko?

Jeza in razočaranje v Podgurki.

Četverica se je ob 20. uri odpravila nasproti Mihi in Juretu. Srečali smo se na globini 200 m. K sreči so bile novice boljše kot iz Podgurke. NM 5 šiba!, štrika in pritrdišč zmanjkuje! Nika je na površje pospremila Miho in Jureta, Petra je do -500 m pospremila Anžeta in Erazma, nato pa se odpravila nazaj. Možakarja sta se z obstoječo opremo uspela spustiti do približno 650 m globine, nato pa tudi sama krenila proti površju. Kot se za prave ponočnjake spodobi, so iz jame priplezali, ko je izza gora že posijalo sonce. K sreči so bile novice tudi tokrat dobre - jama šiba, spet je zmanjkalo štrika in opreme!

Ponoči na goro, ponoči v jamo.

Srečanje ekip na -200 m v NM 5.

Na vrsti za v NM 5 sva bila Klemen in Mitja. V taboru nam je ostalo še 100 m vrvi in nekaj kovačije. Zadosti za napredovanje do 780 m globine, od koder jama še kar naprej šiba! Medtem se je ekipa na površju odpravila po dodatno opremo v Dom Petra Skalarje, kjer smo imeli opremo pripravljeno za naslednjo sezono.

Brezno 300 m.

Brezno 235 m.

Ko smo v večernih urah sedeli pod zveznim nebom, sem prepričan, da si je nekdo od nas zaželel, da naj jama še naprej tako požrešno golta opremo. Drugače ne more biti. Malo že spominja na pravljico. Resnično nismo vajeni, da bi se nam v jami odpirala tako mogočna brezna, meandri, kanjoni.

Nočna ekipa ob prihodu iz jame.

Pravljično jutro.

Glavnina ekipe je v soboto pospravila tabor in odšla v dolino, Miha in Jure pa sta bila odločena, da se še enkrat spustita v jamo. Dogovorjeni smo bili, da morata bili zunaj najkasneje v nedeljo do 7. ure zjutraj. »Modela« sta stvar vzela resno, porabila vseh 200 m štrika in akcijo zaključila na globini 915 m. Sporočilo, da sta srečno zunaj, sta nama poslala ob 5. uri zjutraj, ko je večina nas in vas še trdno spala. In ja, jama še vedno šiba!!!

Resna debata o požrešnosti jame.

Jame pustijo svoj davek tudi na najboljših.

Kanjon na -780 m.

Prava ekipa!

In odpujsali smo domov .. Ne vsi, samo nekateri.

Res pravljično vse skupaj, kaj ne? Ne bomo dolgo celili rane, saj želimo pred spremembo vremena ponovno oditi tam gori, saj nas za devetimi gorami, devetimi vodami in devetimi gozdovi čaka Trnuljčica (tako je namreč ekipa preimenovala do danes delovno ime brezna NM 5).