Jamarski tečaj 2022 – odtisi in vtisi

19.5.2022

Trije smo letos. Z dolenjskega in suhokranjskega konca. Andrej – car vztrajnosti, humorja in motorke ter katerekoli ž'vali na žaru (prej in potem!); Boštjan – tih in natančen ekšnmen, uspešen »jadralec« v višinah in očitno(!) globinah; pa jaz, ljubiteljica ročnih veščin, ki me v življenju pretežno »babji firbec« ganja. Medtem ko sta dedca že odločena, da postaneta jamarska pripravnika, sama uvodno predavanje o našem kraškem podzemlju in obisk jame Jazbina zamudim (študiram zato priporočljivo gradivo!). Nadaljevanje pa že priprava na akcijo.

Malisnica

V prostorih kluba tako motamo štrike. Zapletamo, prepletamo in vsi trije smo si enotni! Obstaja teh vozlov mnogo, mnogo premnogo, da bi si v prvo človek zapomnil ime, kaj šele, kako ga pravilno preplesti. Nič, evo kos štrika za domov, pa pridno vadit. To so vam osnove, pravita Mitja in Anže. Dodatek k »osnovam« že čez dva dni pri udornici Malisnica. Vozi in vodi nas Damijan. Najprej se je treba (znati) v pasove odeti, potem gremo vadit. Če imaš dve zanki in dve nogi, res ni treba visoke matematike, kam kaj paše, ampak 'lej ga zlomka, ti zanki sta vedno obrnjeni narobe (ker noge menda ne morejo biti?), ne glede na to, kako in kam ju obračaš! Ajme! Stanje kot v vrtcu. A Damijan potrpežljivo skače okoli nas, zateguje pasove, preverja opremo, še dobro, da smo samo trije ... Kot se za vsak »prvič« spodobi – mi trije gremo danes prvič zares na štrik – nas nebo kulturno popiška. Krst malo dolgo traja, pa se damo pod streho k neki kamniti zapuščini, kjer se nam pridruži Jasna. Damijan pa mota štrike za špirovce, načara zanke, da malo povadite, pravi, in gre opremljat steno. Pod Jasninim budnim očesom, zamotani vsak v svoj štrik že globoko dihamo, se na vse kriplje trudimo priti iz prižeme v zavoro in obratno – vmes bi prišla prav še tretja roka (dobrodošla bi bila seveda tudi dodatna noga) – ne da bi bilo komu od nas čisto jasno, kaj je kaj in kam kaj spada. Vaja na »suho« mine, posuši se tudi vreme in gremo v steno. Možakarja prava kavalirja, mi dasta prednost, da grem prva. Mojega veselja ne konca ne kraja. Ha, ha! Prvič v življenju dobesedno lezem v prepad! Dober žur sem si jaz to izbrala! Ha, ha! Visim nad globino, srce mi nabija, noge se tresejo. Ja, nič, mrdaj zdaj! Pridem do dna, za mano pa še oba možakarja. Kot nam je ratalo priti dol, nam je tudi gor. Dvakrat. Potem je bilo treba še malo v štrik na drevesu, da vidimo, kako se pravilno prepnemo v primeru »metuljčka« na štriku. Res, veliko bolj prijazen je tisti za vratom ... Malo morje vtisov, odtisov, resnici na ljubo, še več. Ožuljena do amena ... Vprašam naslednjič sotrpina, če sta tudi onadva kaj nastradala. Reče en, no ja, malo sem res čutil, drugi pa, ej, žena, ne pozabi, j'z 'mam blazin'ce ...

Foto Damijan Šinigoj

Stropnica

Komaj se »odtisi« umirijo, pride 1. maj, spet akcija. Stropnica in Čaganka. Se peljemo mi trije v nedeljskem jutru do Bistrice nad Dobličami. Prestreže nas (najbrž) lastnica gostilne, povemo, da gremo do Čaganke, ona pa, da malo dalje po makadamu samo ostro levo zavijemo in smo tam ... Saj ne, da mi ne bi vedeli, kam. Ampak nastala je zmeda. Damijanova, dokaj zajetna navodila so bila jasna, ostro zavijte desno... Ona levo, on desno. Kaj bo domačinka vedela, gremo mi tako, kot je rekel šef! Pa smo malo dlje ovinkarili po Kočevskem Rogu, kot je bilo sprva načrtovano. Je bila pa kavica na cilju toliko boljša in družba nasmejana. Na polno opremljeni se še z Jasno in Zdravkom najprej podamo do Stropnice. Vprašam, kakšna je globina. Enih 15, mogoče 20 metrov ... Ko pridem do roba, da lahko končno sama ocenim teh »15-mogoče-20-metrov«, jih jaz vidim 50 (pa kaj jaz vem o metrih, vem samo, da mi gatke v rit vleče!)! Pa še stene kmalu ne bo več, bo treba kar v zraku viset'! Seveda sem se spomnila, da sem dvojno varovana, da štrik drži tono, kaj ne bo mojih 50 kil ... Koliko nepotrebne miselne navlake, a to vem šele, ko pridem dol! Itak, da nam je ratalo. In kljub temu, da nam je bilo omenjeno, da gremo lahko ven tudi po trdnih tleh, smo kot pravi jamarji pripravniki šli gor tako, kot smo prišli dol, po štriku seveda. Ta je zdaj naš t' boljš' prjatu!

Foto Damijan Šinigoj

Čaganka

Po drugi kavici je bila na sporedu Čaganka. Nov primer vhoda v jamo. Navadna luknja. Za njo pa takoj brezno. Takoj v zraku viset', takoj skoraj tema ... Prvič s štika pogled na krasoto podzemeljskih stvaritev. Prelep kapniški steber. Počasi mimo njega, zavora itak šteka na polno, da se spuščam, kot da sem na elastiki. Z Jasno spodaj dobesedno bulim v drekec, ki je najbrž od kakšne kune (vsa čast ž'valca, da prideš dol in gor samo s pomočjo svojih krempljev!), vidim pajke, pokukam v »nadaljevanje« Čagankinega zaklada. Vhodni rov skriva za ovinkom še malo jezerce, gladina nizka, voda pa bistra in hladna. Barve so ... preprosto čiste ... Počasi se vzpenjamo, z Jasno odideva nazaj k bivaku, naložit na ogenj, pripravit' žerjavico za žar. Končno vsi zbrani ob ognju, z žara pa že diši. Dež nam more do živega, klobase, sir in gobice so za pet zvezdic. Pripravniki dobimo še štrike za domov, da bomo vadili. Petka za »prvo« pravo jamo, za krasen 1. maj in odlično druženje!

Foto Damijan Šinigoj

Velika Vratnica

Krasno nedeljsko jutro. Eni h maši, drugi k jami. Danes nas je še malo več. Najprej Anže opremi drevo v bližini, gremo najprej na drevo viset' in ponovit', kako čez metuljčka. Hja, te 3 metre nad tlemi je pis-of-kejk viset' in manevrirat'. Mene spet strah, šibka kolena. Dobro, da imam štrik! Andrej se spušča pred mano in pol mi še on reče, da se danes pa še njemu malo hlače tresejo ... Ne vem, al' me zeza al' misli resno. Pozabim na modrice, gledam bolj v skalo pred sabo in zelenje okoli sebe (dokler še je!), pa grem. Sidrišča tokrat malo »razmetana«. Greš najprej po eni skali dol, naslednje sidrišče pa na nasprotni skali? Razlaga na licu mesta, da se je treba povleči na drugo stran. Okej, naprej s spuščanjem ni težav, potem pa slišim preklinjanje. Andrej robanti na veliko. Ne more se sneti iz popkovine, par metrov nad tlemi. Itak je že ne-vem-kolikokrat Damijanu povedal, da so mu zanič opremo dali, da je prsna prižema sigurno fuč, ker ni šans, da bi ga tako zezala, zdaj se pa še zaponka ne da odpret' ... Meni v visenju zaspijo noge (dobro, da jih do dol ne rabim kaj dosti, ker prosto visim), nikakor pa ni zaspal Andrej. Človek spušča milijarde atomov energije, pa se ne more in ne more dvigniti. Pa spet malo globoko zadiha, malo navijam tudi jaz, pa ti skoči on do sidrišča kot razjarjen ris, ne boš ti mene ... Ni ga! Se spusti potem dol skoraj v sekundi, ampak da dlje ne gre, ker je treba še gor priti. Samo še par ovinkov in metrčkov je do dna, pravi Damijan. Pot ozka, a ni panike za nas, zobotrebce, samo da lahko malo poplezam in ne visim. Ožina do lužice na koncu jame, z gospo žabo, ki tu domuje, pa carsko zavita. Sukanje kot pri rok'en'rolu al' pa tvistu, samo veliko bolj počasi je treba in z veliko več občutka! Dvig na plano, sopihanje parnika. Precej odmorov vmes, ampak slej kot prej prideš spet na začetek. Kilometrina, povsod si ta glavna!