Kanin 2018 - poletni raziskovalni tabor

5.9.2018

Tisto, kar slišimo, pozabimo, tisto kar naredimo in vidimo, pa si zapomnimo. To naj bo uvod v moj pogled na tabor oziroma na obujanje spominov. In veliko stvari sem si zapomnil, pa vendar vsega ne boste izvedeli – vsaj tisti, ki vas ni bilo zraven ... Bilo je dogovarjanja, pregovarjanja in na koncu smo se vse zmenili in odprava je krenila na svojo pot. Tukaj bi se rad zahvalil vsem, ki ste tabor organizirali in vem, da je enakega mnenja vsak, ki se ga je udeležil. Vsak prihod in odhod se je končal brez zamer in z obljubami, da se še vidimo, kar je v današnjem svetu in življenju sila pomembno, če že ne pohvalno. Vem, blah, blah ... No in je krenila prva skupina, seveda iz Novega mesta, vmes pa so se karavani pridruževali ostali člani in že smo bili v Bovcu. Petek zvečer je in vrag nam ne da miru. Zapodimo se v center Bovca na večerjo, ki je žal nismo našli. Smo pa zato prenočišče našli toliko prej in plan je bil, da navsezgodaj zjutraj, kar se da ob rani uri, krenemo proti bivaku na Kaninskih podih. In tako se je tudi zgodilo, z manjšim postankom, kjer se nam je pridružila družina, ki izhaja iz Rusije in prebiva na Švedskem. Pa meni so se kar oči zasvetile: »To pa ne bo nek špas tam gori med zidanicami pri nas doma, fant to bo mednarodna odprava!«, sem si rekel. Na veliko veselje vseh so Kaninske žičnice obratovale in že smo bili tam nekje v kraljestvu oblakov, ki pa nam skorajda celotno trajanje tabora niso delali preglavic. Tudi dežja ni bilo kaj dosti, tako da je bilo treba topiti sneg, da smo zadostili potrebam po porabljeni vodi. In nihče ni bil žejen, da ne omenjam tuširanja.

Prvi del odprave je bil kar številen.

Češki turist? Ali jamar?

Skoraj na cilju.

In tako smo po napornem dnevu, otovorjeni kot kak planinski polk v prvi svetovni vojni, prispeli na območje spodmola, kjer se vsako leto tradicionalno bivakira. Da se razumemo. Moj zapis ni kronološki in bom samo poizkusil v čim krajšem sestavku predstaviti, kako smo se imeli in kaj smo počeli. Že v tem trenutku, ko razmišljam, se mi prikazuje črna luknja. Kajti takoj, ko smo vzpostavili tabor in poskrbeli za najnujnejše stvari, smo se razdelili v skupine in se odpravili zadanim nalogam naproti. Ena skupina je krenila proti Podgurki s ciljem, da se jo ponovno opremi do tam, kjer se je zadnje raziskovanje končalo več kot 20 let nazaj! Druga ekipa se je odpravila udarniško nadaljevati tlako prejšnjih raziskovanj v Kremenčku. Preostanek udeležencev tabora pa je šel preverit stanje v delno registrirani in daleč nazaj raziskani jami, ki smo ji rekli vodoravna, pa čeprav se je kasneje izkazalo, da je vse prej kot vodoravna. In tako smo se porazgubili in se proti jutru oziroma pozno ponoči vračali v tabor polni vtisov, ki smo jih veselo premlevali z izpihovanjem zraka skozi meandre naših grl.

Čakalo nas je kar nekaj napornega dela.

Navdušenje na akciji ...

... in po akciji.

»Alo, kaj bomo samo spali?« in že smo vsi prebujeni s prvo kavo v roki pripravljeni na akcijo. Seveda je treba razumeti, da vedno ko se odpravljaš v neznano in ne veš kaj te čaka, občutiš v sebi neko praznino, ki jo je treba zapolniti. In tu na dan pridejo vsi obredi, ki jih kot navaden človek imamo. Ko smo pa enkrat v popolni opremi s trdim korakom krenili proti dogodivščini naproti, strahu, skrbi in vseh drugih dvomov ni več. Jaz sem se pridružil skupini, ki je odšla na dno Kremenčka širit ožino že v naslednjem meandru od prejšnjega večera. Ni kaj, dobro jim je šlo in tako smo si tudi mi zastavili, pa nam je Ryobi prekrižal načrte. Pač si je zamislil, da mu hlad in prah nista všeč in naj ga kar ven na površje odnesemo, kajti nismo vzeli potrebščin, da bi lahko na licu mesta odpravili njegove razvade. Nekaj časa smo še poizskušali na silo, pa s prigovarjanjem in zopet na silo ... A vseeno ni šlo in tako smo pokukali iz luknje v dan s soncem obsijan. Takoj se poslužimo orodja in odpravimo Ryobijevo neposlušnost, pokosilimo in razdremo pogovor ali se vrnemo pod površje tam nekje po peti popoldan. Spomnim se samo še tega, da sem izdavil, da jaz grem zdaj v svojo luknjo in odsmrčal sem naprej. Ja višina, premagovanje terena z osebno navlako, ki je ni bilo malo in pa ponočevanje pod površjem zemlje sta vzela svoj davek, ki smo ga nekateri plačali z bivanjem v sanjskem svetu, vsaj za kratek čas tudi podnevi.

Vhod v Podgurko se odpira na idilični lokaciji.

Transport opreme v Kremenčku – sopomenka za transportko se je velikokrat uporabila.

Kaninska idila po zaključku akcije.

Kako zgleda roštiljada na 2000 metrih? Odlično!

Je pa to vsekakor prednost jamarjenja, da čas oziroma ura ni odločilni dejavnik, kdaj boš aktiven. Morate vedeti, da nas je že v soboto zjutraj dvanajst skočilo proti dolcem na Kaninskih podih, v nedeljo se nam je pridružil še en jamar, da o starostah, ki so prikrevsljali (sem jih opazoval med prihajanjem od Skalarja do bivaka in sem se ustrašil, da kaj za vraga je to nekakšen gorski tek proti nam, pa se mi je posvetilo, da je strah tisti, ki jih žene – strah, da ne bi česa večjega pri odkrivanju zamudili.) Tako smo se menjali eni dol, drugi gor ... Mislim na zasedbo na taboru, kajti obveznosti sodobnega življenja ne čakajo in tako si zadegaš nahrbtnik nazaj na rame in se spet odpraviš svojim slabostim naproti, ki te čakajo v dolini.

Uvajali smo tudi nove načine preiskave terena.

Delo v prostornih sobanah Kremenčka.

Jutranja rutina.

Naj bo to samo uvod v moje videnje Kanina skozi oči novopečenega jamarja. Več pa vam opišem v nadaljevanju, ki sledi ...

Na letošnjem taboru smo sodelovali: Primož Zore, Klemen Mihalič, Aleš Cvelbar, Mitja Remih, Jure Novak, Yuri, Tatiana, Olga in Sasha Schwartz, Anže Tomšič, Urška Voglar, Jože Tomšič, Zdravko Bučar, Andrej Gašperič, Toni Prijatelj (vsi JKNM), Jure Tičar, Erika Kozamernik (oba JKB), Gregor Čuk (JKK) in Tomaž Žekar.

Fotografije: Aleš Cvelbar, Gregor Čuk, Klemen Mihalič, Anže Tomšič

Kronološki zapiski iz dnevnika akcij:

28. julij

Po urejanju tabora se je več ekip v popoldanskem času zagnalo v akcijo. Jure N., Mitja in Anže so v Kremenčku širili prehod v Rexijevem meandru, ki je bil odkrit lani na zadnji akciji. Razširili so tudi ožino na koncu meandra, iz katerega se odpre 5 metrsko brezno, ki se nadaljuje z drugim meandrom. Aleš, Tomaž in Klemen so opremili Podgorko do -150 m. Jure T., Erika in Yuri so se spustili v jamo B-12 in ugotovili, da ima jama ozko nadaljevanje z močnim prepihom. Našli so še en vhod na dnu Velikega dola.

29. julij

Primož, Tomaž in Anže so se odpravili širit nov meander v Kremenčku. Zaradi težav z bencinskim vrtalnikom so akcijo zaključili brez širjenja. Opremili so zadnjo stopnjo in preompremili še eno manjše brezno. Jure T. in Klemen sta širila nadaljevanje v B-12, vendar je dela še veliko (dosti prepiha). Mitja in Yuri sta raziskala in izmerila brezno v Velikem dolu (18 m globine). Jure N. in Aleš sta opremila Podgurko do meandra.

30. julij

Tomaž, Grega in Anže so v Kremenčku širili spodnji meander. Po koncu akcije so razširili do mesta, kjer se je na prejšnji akciji že uspelo stlačiti Primožu (cca 8 m poligona). Mitja in Klemen sta širila meander v Podgurki. Jure T. in Erika sta iskala nove vhode. V dolino so zvečer odšli Jure N., Aleš, Mitja in Klemen.

31. julij

Primož, Tomaž in Anže so nadaljevali s širjenjem na dnu Kremenčka. Tam so razširili cca. 4 m meandra, do levega ovinka, kateremu je sledil malenkost razširjen del, ki je po 3 m zavil ostro desno. Meander se nadaljuje v zaenkrat še neprehodnih dimenzijah. Jure in Yuri sta širila nadaljevanje meandra v Podgurki. Klemen se je popoldne vrnil skupaj z Urško.

1. avgust

Na tabor so prišli Andrej, Zdravko, Toni in Tom. Iz tabora so odšli Anže, Urška, Jure T. in Erika. Klemen in Grega sta širila začetek meandra v Podgorki, kjer so končali leta 1997 in se prebila cca. 3 m do razširitve meandra. V popoldanskem času se je nadaljevalo širjenje meandra Tričajnik v Kremenčku. Pri širjenju so bili Andrej, Primož in Tom. Izkupiček na koncu akcije je cca. 2 m prehodnega meandra. Zdravko pa se je spustil do dna 45 metrskega brezna Zverinice iz Rezije.

2. avgust

V Podgurko sta se odpravila Yuri in žena Tanja, varstvo otrok pa je prevzel Klemen. V Kremenčku sta se izvedli dve širitveni akciji. V dopoldanski izmeni sta sodelovala Toni in Andrej, nadzor pa je izvedel Zdravko, ki je bil navdušen nad dosedanjimi širitvenimi akcijami. Popoldansko izmeno sta prevzela Tomaž in Tom, katerima je uspel preboj v nov meander, ki se je na koncu zaključil s cca 8 m breznom. Zaradi pomanjkanja opreme do pregleda novih delov ni prišlo. Prepih vseskozi močno prisoten.

3. avgust

Po planih se je del ekipe (Yurij, Klemen, Primož, Tomaž in Gregor) odpravil v brezno Skalar. Klemen in Yuri sta skupaj z Markom Erkerjem preopremila Skalarjevo brezno od dna Mlajšega brata in globine 600 m za potrebe mednarodne reševalne vaje JRS. Grega in Tomaž napeljeta VOX do odcepa v galerije Dobre in Slabe zemlje. Kot prva sta v Kremenčka odšla ponovno Toni in Andrej, ki sta ožino najprej dodatno razširila, predvsem pa poskrbela za varnejši prehod v nove dele. V nadaljevanju sta se jima pridružila še Zdravko in Tom. Novi deli: po cca 8 m stopnji sledi ponovno prehoden meander in po cca 5 m križišče, kjer se združita dve vodi, pot pa nadaljujeta v t.i. prodnati meander, kjer so tudi iskali nadaljevanje. Meander (ponekod več etaž) je zelo nevaren, predvsem zaradi plasti proda, ki se je »udiral«. Kar nekaj iznajdljivosti je bilo treba, da so prilezli do malo večjega prostora, ki pa se je na koncu izkazal kot do sedaj najbolj nevaren del - premikanje skalnih gmot. Na tem mestu se je končalo trenutno raziskovanje Kremenčka.

4. avgust

Glede na ne najbolj obetavne nove dele v Kremenčku je padla odločitev, da se ga izmeri in razopremi. To so bile glavne aktivnosti, ki so bile planirane za dopoldanski del. Andrej in Tom sta poskrbela za izvedbo meritev, v nadaljevanju pa sta sodelovala še pri razopremljanju. K tej dejavnosti so se pridružili še Toni, Primož in Zdravko. Nekje ob enih popoldan je bil Kremenček razopremljen. Popoldan sta Primož in Tomaž opravila akcijo še v Podgurki in sicer iznos opreme za širjene. Tabor so zapustili Zdravko, Andrej, Toni in Tom.

5. avgust

Zjutraj je bil plan pospraviti tabor ter popisati vso opremo in hrano ter se odpraviti v dolino. Tabor so zaključili Klemen, Primož, Tomaž, Yuri, Tatiana, Olga in Sasha.

Dnevnik akcij: Anže in Jože Tomšič, Klemen Mihalič

Video: Andrej Gašperič

JrCP6erPv2w