Odprava v Gouffre Berger

22.8.2018

Skupno sedem vhodov v jamski sistem Gouffre Berger se odpira na vrhu visoke planote Vercors, ki se nahaja severozahodno od mesta Grenoble v Franciji. Vhod v jamo so odkrili leta 1953, leta 1957 pa so kot prvi na svetu v njej presegli globino 1000 metrov. V takratnih časih so jamo raziskovali še izključno s pomočjo lestvic in karbidnih svetilk. To si skozi današne oči jamarja zelo težko predstavljamo, saj je uporaba marsikatere moderne opreme za nas samoumevna, takrat pa so morali vse težave obiti samo s pomočjo lastne iznajdljivosti in neverjetne vztrajnosti. Tedanje raziskovanje je izredno slikovito opisano v knjigi Operacija -1000, avtorja Jeana Cadouxa. Danes je po nekaj preplavanih sifonih sistem globok -1271 metrov in dolg 31,2 kilometra.

Francoski jamarji, na čelu z legendarnim Remy Limagnejem, že vrsto let organizirajo tabor z glavnim namenom čiščenja smeti iz jame, ki so nastale kot posledica več kot 60 let raziskav v jami. Kljub vsemu pogumu prvih raziskovalcev so žal takrat nasploh v družbi veljali drugačni ekološki standardi in neuporabne stvari so jamarji enostavno zakopali na različna mesta v jami. Sedaj se trudijo, da bi vse te nakopičene smeti iznesli iz jame in rezultati so že vidni, saj je v jami prisotnih le še malo smeti. Ideja, da bi se taboru pridružili tudi člani JKNM sega nekaj let nazaj, vendar je dokončno dozorela šele letos. Po nekaj kadrovskih zamenjavah, se je na kocu izoblikovala skupina osmih jamarjev z željo po obisku jame Berger.

 

Anže, Matija, Jasna, Aleš, Jure, Tomaž in Klemen smo predstavljali jedro iz JKNM, pridružil pa se nam je tudi Leopold iz Jamarskega kluba Krka. Na pot smo se odpravili 7. avgusta, po dnevu premora od Kaninskega tabora. Na tem mestu bi se rad zahvalil Jamarski zvezi Slovenije in Jamarski reševalni službi JZS, ki nam je omogočila uporabo reševalnega kombija, kar nam je izredno olajšalo pot. Začetek je bil kot po navadi malce počasnejši, saj so se naši člani razširili skoraj po celi Sloveniji in smo jih morali vse pobrati po poti, vendar smo kmalu ujeli zmagovalni ritem hitrih menjav šoferjev ter prispeli na naš cilj po 12-ih urah vožnje. Iz Grenobla smo se vzpeli na planoto Vercors do vasi Meaudre, kjer smo se nastanili v kampu, ki je bil baza našega tabora. Tam smo se povezali z Remyjem in se dogovorili, da obisk jame načrtujemo za petek, saj je bilo za sredo in četrtek napovedano slabo vreme. Sredo smo zato izkoristili za aklimatizacijo po dolgi vožnji. Ena skupina v sestavi Jasna, Matija, Jure in Leopold so obiskali vodoravno vodno jamo Grotte de Bournillon, druga skupina v sestavi Anže, Tomaž, Aleš in Klemen pa smo se namenili v plezališče Lans-en-Vercors, kjer smo obnovili svoje zarjavelo plezalsko znanje. Kljub slabi vremenski napovedi ta dan, razen rahlega posameznega pršenja, ni padlo nobene omembe vredne količine vode.

 

 

V četrtek smo se zbudili v deževno jutro in padavine skoraj niso prenehale do večera. Odhod v jamo v takem vremenu bi bil nesmiseln, zato ta dan v jamo ni vstopil nihče. Mi smo turobno vreme izkoristili za pripravo opreme za obisk jame, načrtovan za naslednji dan. Popoldne smo obiskali še turistično jamo Grotte de Choranche, ki ponuja res bogato jamsko okrasje, v jami pa gostijo tudi več primerkov človeške ribice, za katere s ponosom povedo, da so jih pripeljali iz slovenske Postonjske jame.

 

 

V petek je napočil dan odločitve in budilke smo nastavili na 5. uro zjutraj, saj naj bi celotni obisk jame trajal okoli 21 ur, k temu lahko še prištejemo 1 uro peš dostopa do in od jame, ter okoli 40 minut vožnje do in od izhodišča, skupaj torej več kot 24 ur neprekinjene aktivnosti. Zjutraj smo iz kampa odrinili po časovnici in sledili navodilom Googla do našega izhodišča, vse do takrat, ko nas je prijazni glas gospe Googlove usmeril na strmi kolovoz. Začudeni smo buljili v zemljevid in po nekaj poizkusih končno našli pravo pot, kar nam je ukradlo še pol ure vožnje. Z rahlo zamudo smo prispeli do parkirišča. Trdno odločeni, da nadoknadimo zamudo, smo se usmerili na pot do vhoda ter sledili tekstovnim navodilom organizatorja. Vse je teklo kot namazano, dokler nismo prišli do zadnjega odseka poti, kjer bi morali slediti kamnitim možicem vse do vhoda. Tu so se stvari malo zapletle. Po nekaj minutah smo prišli do novih oznak, ki so nas vodile do konca poti. Tam so se obrnili, našli druge oznake ter se po nekaj minutah hoje znašli nazaj na markirani poti. Ponovno smo se orientirali in po dveh urah tavanja končno našli vhod v jamo. Pot nam je tako vzela še dodatno 1 uro. Prav bal sem se, kako se bomo zgubljali šele v jami.

 

 

 

 

 

V jamo je prva vstopila skupina v zasedbi Anže, Leopold, Aleš in Klemen, ki je imela cilj spustiti se do dna, če bi razmere to dopuščale. Obisk jame do globine 640 metrov je namreč skoraj v vseh razmerah mogoč, nadaljevati pa je možno le, če so vodne razmere v jami ugodne. Glede na deževje prejšnjega dne, smo bili kar malo skeptični. Vendar smo se po pogovoru z Remyjem dogovorili, da nadaljujemo do dna jame v primeru ugodnih razmer, v nasprotnem pa se obrnemo. Na poti nam je šlo kar dobro in hitro smo dosegli kritični odsek imenovan Les Coufinades na globini 640 metrov. Tam je potrebno premagati vodni kanjon s pomočjo prečnic, napetih na stenah le nekaj metrov nad vodo. Na našo veliko srečo smo lahko ugotovili, da je narasla voda od deževja že toliko upadla, da nam je omogočila varno nadaljevanje proti dnu. Vseeno pa to ni pomenilo brezskrbnega nadaljevanja, saj so bili najtežji odseki jame šele pred nami. Kljub vsemu smo se izognili vsem pastem načetih vrvi in milo rečeno dvomljivemu opremljanju ter se prebili do globine 1100 metrov. To je bil poseben trenutek za Anžeta, Aleša in Leopolda, saj so prvič presegli magično mejo 1000 metrov.

 

 

Sifona na globini 1122 metrov nam ni uspelo doseči, saj bi za to morali zaplavati v vodni kanjon. Srečni zaradi dosežene globine smo si privoščili topel obrok, a misli so nam že začele uhajati k poti nazaj na površje. Kmalu smo pospravili opremo ter se začeli vračati. Po poti smo pobrali še eno vrečo smeti in karbidnega apna in se v zmernem tempu vzpenjali proti izhodu. V zadnjih 250 metrih plezanja po vrveh se je začel čutiti napor celotne poti, saj nam je tempo kar dobro padel. Na površje smo pogledali ob 5. uri zjutraj, po skupno slabih 20-tih urah jamarjenja. Tam smo preverili vpisno knjigo in zadovoljni opazili, da je tudi druga skupina (Jasna, Matija, Tomaž in Jure) srečno prišla iz jame. V jamo so vstopili za nami in se odpravili do globine 600 metrov, kar je bila za Jasno, Tomaža in Jureta rekordna globina.

 

V soboto smo polovico dneva prespali, popoldne pa izkoristili še za sušenje, urejanje in pospravljanje opreme. V nedeljo nas je čakala le še pot v domovino in zadnji smo prispeli na cilj pred klubske prostore ob 20. uri. Izkušnje, pridobljene na tej odpravi so za vse člane izredno dragocene. Marsikaj novega smo se naučili o jamarstvu, skupinskemu duhu in premagovanju preprek v glavah. Na tem mestu bi se zahvalil Jamarskemu klubu Novo mesto, ki nam je omogočil to izkušnjo, Jamarski zvezi Slovenije in Jamarski reševalni službi JZS za izposojo kombija, ter Remyju in njegovim sodelavcem za entuzijazem pri organizaciji vsakoletnega jamarskega tabora.

 

 

 

Na odpravi sodelovali: Anže Tomšič, Matija Gašperšič, Jasna Šinigoj, Aleš Cvelbar, Jure Novak, Tomaž Žekar, Leopold Bregar (JK Krka) in Klemen Mihalič.

Fotografije: Anže Tomšič, Leopold Bregar