Udor v Čužnji vasi

27.8.2018

Pred nekaj dnevi sem dobil prošnjo, da pregledam udor, ki se je odprl sredi julija 2018 v Čužnji vasi. Do nje lahko pridemo iz Trebelnega ali Šmarjete. Do vasi nas vodijo kažipoti. Nekako sredi vasi in v predelu Jerenga je ob cesti hiša s številko 40, ob njej pa pomožna stavba-garaža. Udor se je odprl na spodnji strani garaže ter ob njenem zahodnem robu in dober meter od stavbe.

Udrlo se je dober meter od stavbe.

Območje v okolici je po večini pod vinogradi in košenicami. Severno od ceste je tudi obsežen listnati gozd. Vrtač ni, tudi skal na površju ni. Tu je gričevje, kjer je v zaključeno celoto povezan sklop gričev in vmesnih globeli. V okolici so tudi laporji, a je v breznu le apnenec. Čeprav so v bližini registrirane tri jame, štejemo območje v osameli kras. Na povabilo lastnice sem si ogledal brezno, predvsem z namenom, da ugotovim, ali gre brezno pod stavbo ter ali je možno da bi to vplivalo na njeno stabilnost. Ker so stene v notranjosti ozkega brezna iz stabilne kamenine, možnost za nadaljevanje udora v notranjosti ni. Seveda je možno, da bi se vhod, ki je v zemlji, širil naprej - celo do stavbe. Vhod je sicer okrogla odprtina s premerom 1 m.

Vhodna odprtina je široka en meter.

Pod robom se brezno nekoliko razširi - tu visijo korenine, ki zadržujejo, da bi se rob za zdaj naprej udiral. V globini se brezno oži. Stene so iz zemlje vse do globine 3,2 m, od tu naprej je kamenina. Na omenjeni globini je ožina, v kateri štrlita dve skali, ki še dodatno otežujeta spust.

V globini 3 m se pojavi kamenina. V ožini štrlita dve skali, ki dodatno onemogočata prehod.

V brezno sem se spustil 21. avgusta, a le do ožine v globini 3 m. Naslednji dan sem se vrnil z macolo, špico in štango ter uspel razbiti obe skalnati špici, ki sta štrleli v ožini. Po razbitju skal sem se nameraval spustil v nadaljevanje … A je vseeno ostala ožina z dimenzijami 35 x 30 cm.

Po razbitju štrlečih skal je ostala do 35 cm široka odprtina.

Po dogovoru z domačinoma sem se spustil skozi ožino. Dol je šlo, sem lahko zdrsnil skozi ožino, navzgor pa brez pomoči domačinov najbrž ne bi šlo zlahka. Sta me zato potegnila teh pol metra. Brez njihove obljubljene pomoči se skozi ožino seveda ne bi spuščal v notranjost. Takoj za ožino je nekakšen skalnati nož, ki deli že itak ozko brezno na dva dela, a je možen spust naprej. Stene so v nadaljevanju erozijsko razžrte, iz sten štrlijo erozijski noži, delno prevlečeni z ilovico. Proti dnu se brezno nekoliko razširi. Stopimo na poševno polico, nasuto z udornim materialom. S police se spustimo še dober meter nižje do ožine, ki je zasuta z materialom, ki se je vsul ob odprtju udora. Tu so korenine ter precej zemlje, ki je padla z vrha. Med koreninami vidimo ob steni, da se brezno nadaljuje. Z laserjem sem uspel med koreninami izmeriti 3 m globine. Vidi se, da se prostor nekoliko razširi v manjši spodmol (?). Odstranitev nasutega materiala bi bilo zaradi ožine težavno.

Načrt vdora.

Nekaj dni kasneje sem prišel do udora z Mihom, ki se je v brezno spustil do dna. Pregledal je možnost nadaljevanja brezna ter z dna pobral en pozabljeni kos opreme. Seveda je ožino premagal z lahkoto in brez pomoči.

Miha se spušča v brezno.

Navzdol je šlo skozi ožino lahko …

…pa tudi navzgor ni bilo nobenega problema.

Tokrat sva bila z Angelco le zunanja opazovalca in fotografa.

Kljub dežju je bila akcija uspešna, zaključek je pa bil v gostišču Prinovec v Šmarjeških Toplicah. Sodelovali smo Mihael Rukše, ki je uspešno in z lahkoto premagal ožino, Angelca Pajk, ter Borivoj Ladišić, ki je obenem avtor slik, večji del z Mihovim fotoaparatom.