Jamarski tečajniki letnik 2018

28.4.2018

Tudi letos smo pri JKNM organizirali tečaj za jamarje pripravnike, na katerega so se prijavili štirje kandidati. No, ena kandidatka in trije kandidati. Ponavadi si po prvih urah še ne moreš ustvariti mnenja, kakšne bodoče jamarje imaš pred sabo, a ko sem jih poslušal po tem, ko so obiskali svojo prvo jamo, Jazbino, se mi je kar smejalo, tako navdušeno so posredovali svoje občutke!

Ko smo jih prvič spustili na vrvi, je bilo za nas, ki smo nadzirali vse skupaj, nadvse stresno, odgovornost je namreč velika, hkrati pa je to vedno priložnost, da se spomniš, kako je bilo, ko si sam bil prvič na vrvi. In je to priložnost za zabavo in uživanje tudi za inštruktorje.

Kako je vse skupaj doživel Mitja, kandidat za jamarja pripravnika, si pa spodaj preberite …

Damijan Šinigoj

Poleg številnih hobijev, ki jih imam, sem se v letošnjem letu odločil poskusiti še na enem, zame manj znanem področju. Krivec za to je vsekakor Klemen, ki je predlagal jamarsko reševalno vajo v Mali Vratnici, kjer naj bi člani ekipe prve pomoči sodelovali z jamarskimi reševalci. Pohvaliti se moram, da to seveda ni bil moj prvi spust v jamo, zato sem deloval odločneje kot nekateri kolegi iz ekipe. Hvalil sem se, da sem v podobno jamo (Apolonovo jamo v Rogu) šel že dvakrat brez težav, zato sem bil že pravi veteran. Na omenjeni vaji smo svoje naloge izpolnili dokaj hitro in uspešno, nato pa imeli časa na pretek, da smo opazovali izkušene jamarske reševalce, kako bodo ponesrečence in nas spravili na površje. In je trajalo in trajalo … Ja, člani ekipe za prvo pomoč smo vajeni, da imamo ob preverjanjih ponavadi omejen čas reševanja na 10 min, kolikor hitro narediš, toliko točk prineseš ekipi. Tam pa ni šlo tako hitro. Ker seveda jamarskega reševanja nismo poznali, smo se v jamo spustili nepripravljeni, vsaj kar se tiče hrane in pijače, saj smo zelo kmalu izvedeli, da mora vsak jamarski reševalec vsaj na začetku sam poskrbeti zase. Za nas je bilo super poskrbljeno, saj so nas sendviči in pijača čakali v baznem šotoru. Da bi si to nesli v brezno, nam seveda ni prišlo na misel, saj v jami tako ali tako nismo nameravali dolgo ostati. Vsaj tako smo mislili, še preden so nas spustili pod površje …

Še dobro, da so nekateri opazili našo stisko oz. se jim ni dalo več poslušati kruljenja naši želodcev, in smo dobili sendviče v jamo ter nanje planili, kot da smo bili dol že nekaj dni.

Ko smo le prišli iz jame, smo mislili, da je vaja za nas končana, a smo takoj dobili nalogo, da naj zagrabimo štrik in vlečemo. In smo korakali gor in dol po navodilih reševalca, ki je visel nad breznom in dajal povelja za dvigovanje ponesrečencev in jamarjev, ki so bili še globlje od nas. In ko sem z zanimanjem opazoval dogajanje, sem kmalu dojel, da je prav vsak, ki je prilezel iz luknje, takoj dobil zadolžitev.

In dol po vrvi …

In gor po vrvi …

Po zaključku vaje sem dojel, kako kompleksno je jamarstvo in reševanje iz jam. Nič ne gre na hitro, saj lahko reševalec hitro postane ponesrečenec, zato je potrebno vse narediti premišljeno, brez nepotrebnega hitenja.

Verjetno je zgoraj opisana akcija v meni sprožila nekaj, kar težko razložim. Zaželel sem si, da bi tudi sam postal tako suveren pod površjem kot jamarski kolegi, zato je objava na spletni strani Jamarskega kluba Novo mesto prišla ob pravem času. Pisalo je, da se zainteresirani lahko prijavimo na tečaj za jamarja pripravnika, vendar sem kaj nekaj časa okleval z odločitvijo. Razlog za to je bilo predvsem ta, da se je moja družina pred kratkim povečala za novega člana in si nisem upal preveriti, kaj si žena misli o tem. Dnevi so hitro minevali, rok za oddajo se je bližal, moji najdražji sem končno po ovinkih povedal, kaj tli v meni. Kot že mnogokrat do sedaj, se je tudi tokrat izkazala za precej razumevajočo. V drobnem tisku je seveda dodala, da bom verjetno še manj doma kot sedaj, v nadaljevanju pa takoj dodala, da bosta jamski svet z mano lahko kmalu raziskovala tudi starejša sinova, ki štejeta 10 in 12 let in da je jama verjetno manj nevarna kot cesta. Ja, res imam super ženo!

In tako se je začelo. Klemnu nisem povedal, da bom zaplaval v njegove vode, zato je bil prav presenečen, ko me je na dan začetka tečaja zagledal pred klubskimi prostori. Tam smo se zbrali štirje novi tečajniki, kandidati za pridobitev naziva jamar pripravnik. Na uvodnem srečanju so se nam predstavili člani društva s predsednikom na čelu. Seznanili smo se s potekom tečaja, zgodovino jamarstva na Dolenjskem, delovanjem kluba, etičnem kodeksu … Informacij je bilo veliko, zato smo se kaj kmalu zavedali, da bo potrebno pošteno pljuniti v roke in se s pomočjo inštruktorjev usposobiti za izpit. Zadolžili smo jamarsko čelado in če mi ne bi bilo nerodno, bi se z njo na glavi kar domov odpeljal. Še isti večer sem jo doma namočil v vedro z vodo, saj sem se želel na prvi obisk jame odpraviti z očiščeno po standardih ekipe za prvo pomoč. Čez dva dni smo se namreč zbrali pred jamo Jazbina v Podturnu, kjer nam je bila predstavljena jamarsko oprema – tista, ki ima že zgodovinsko vrednost, kot tudi tista, ki jo bomo uporabljali. Pred tem pa smo v roke prijeli tudi vrvi in se naučili nekaj osnovnih vozlov. Razdelili smo se na dve skupini, prva je prižgala svetilke na čeladi in se odpravila proti vhodu, druga pa je nad steno jame trenirala uporabo jamarskih lestev in sistem samovarovanja. In tukaj smo se prvič že morali zanesti na sotovariša. Jama z dobrimi stotimi metri na načrtu pred vhodom ni kazala posebnosti, vendar smo kmalu spoznali, da ima tudi majhna jama lahko skoraj vse, kar imajo velike. Smo se malo plazili, plezali po spolzkem terenu, se stiskali čez kratke ožine. Ravno dovolj za prvič. Pa tudi umazali smo se, zato smo bili od predsednika pohvaljeni, da smo že videti malo bolj jamarji.

Ker imamo tečaj ob petkih in nedeljah in ker se teden hitro obrne, smo se v naslednjih urah že spoznali s plezalnim pasom in vsem, kar visi z njega ter to opremo tudi zadolžili. Za nedeljski obisk jame pa smo seveda povadili tudi vozle. No, ni bila ravno jama, pravilno se ji reče udornica, to pomeni, da je tam nekoč bila jama, strop se je sesedel in ostala je le luknja sredi gozda – pravi poligon za utrjevanja znanja med zelenimi bukvami.

Malce vznemirjenja je poskrbelo, da mi ni bilo težko vstati tudi na dan, ko se na mizo postavi goveja juha. Prvič v življenju sem namreč v avto vrgel prasico – »mi jamarji« vemo, da se tako reče transportni torbi, v prtljažnik sem dal seveda tudi čelado, rezervna oblačila, obutev, vodo in čokoladki, na poti pa sem si na bencinskem servisu kupil še največji sendvič, kar jih prodajajo. Ja, nekaj pa sem se že naučil. Tečajniki smo mislili, da bodo z nami še dva do trije inštruktorji, pa so se ti jamarji množili kot gobe po dežju. Kar naenkrat nas je bilo okoli poligona skoraj 15, zato smo tečajniki postali kar malce zamišljeni. Spraševali smo se, ali je vsa ta galama samo zaradi nas? Pa ni bilo čisto tako. Verjetno so si nekateri zaželeli videti, iz kakšnega testa smo letošnji letniki, nekateri so prišli le na dober trening, nekateri pa so bili verjetno poklicani kot pomoč, saj je potrebno imeti tečajnika ves čas na očesu.

In dol po vrvi …

In gor po vrvi …

Medtem ko so ostali opremljali steno, nas je Šini odpeljal do bližnje bukve, podal vrv v roke in naročil, naj speljem osmico okoli nje. Osmico sem sicer že naredil dva dni pred tem v klubskih prostorih, vendar sem pred drevesom zmrznil. Verjetno bi mi okoli hrasta šlo bolje. Rešila me je tečajnica Laura, jaz pa sem s kravatnim vozlom pripravil trak, vendar mi tudi to ni šlo brez težav, izgovarjal pa sem se na rokavice. In potem smo se nekako odpravili proti robu udornice in se začeli spuščati po vrvi. Tukaj ni bilo časa za hec, zato smo bili nadvse osredotočeni. Na dnu se je odvalil prvi kamen od srca, a kaj kmalu smo morali tudi navzgor, torej ven. Ta pa je bila že malo težja. Ker vem, da je pri vzpenjanju pomembna tehnika (slednje seveda še ne moremo imeti), se nam je do vrha čelo kar močno orosilo, inštruktorjem pa je bilo kar malo hecno, čeprav verjamem, da je bilo podobno tudi pri tečajnikih v preteklih letih. Zatem smo se na dno udornice spustili še dvakrat, pa tudi gor smo seveda morali iti. Vendar ne tako zlahka, si je mislil Klemen. Na vrvi nas je pri zadnjem dvigu šetal gor in dol, odpenjali smo prižemi in vpletali zavoro za spuščanje ter obratno, in to kar nekajkrat. Vem, da smo se maksimalno trudili, zato smo bili veseli novice, da se samo še povzpnemo, zakurimo ogenj in spečemo klobase. Ali so bile te razlog za malce nepazljivosti ali pa je bila utrujenost tista, ki je poskrbela, da smo nekateri kar močno z golenjo udarjali po skalah. Miha, ki me je spremljal, je v hecu dejal, da naj malo pazim na skalo, saj jo bom odkrušil in ne bo za prihodnje rodove tečajnikov več nič ostalo. Mene je bolelo, vendar tega seveda nisem želel pokazati že na za nas prvi resnejši akciji.

Potem pa seveda klobase!

Žal se zaradi obveznosti nisem udeležil pojedine v gozdu, torej tudi nisem dobil prvih komentarjev, kako smo se izkazali. Šele ko sem prišel domov, sem si upal pogledati posledice plezalne akcije. Goleni sta bili kar dobro otečeni, v predelu bokov sem imel podplutbe, zaradi katerih si naslednji dan nisem mogel zapeti hlač za v službo. Ja, ni bilo lahko. Vendar to ni ubilo upanja v meni, da bom nekoč pravi jamar, morda nekoč tudi inštruktor, ki bo ob butanju tečajnikov v steno bleknil kakšno hudomušno za spodbudo. Pravi izzivi se za nas šele začenjajo, zato nestrpno pričakujem vikend po praznikih, ko bomo potrkali na vrata Čaganke.

Mitja Remih

Foto Damijan Šinigoj