Čaganka – na 270 m globine!

1.7.2018

No, pa so še mene spravili k pisanju o jamarskih dogodivščinah. Bil je lep nedeljski predpraznični začetek večera, ko sem ravno odpeketal v horizontalni položaj po napornem dnevu, ko me naenkrat spravi pokonci Šinijev telefonski klic. Da je nekaj zafrknil, da se je odločil letošnjo generacijo pripravnikov peljati v Čaganko, name da je pa pozabil. Ves vesel pritrdim, da grem z veseljem, ko se spomnim, da se od četrtka, ko nas je Klemi peljal v blatni Pihalnik, nisem niti dotaknil opreme. Ker ni bil ravno topel večer, se do jutra ne bi čisto nič posušilo, če bi jo opral, zato sem jo z velikim veseljem in navdušenjem zdrgnil kot stara mama tla – s sirkovo krtačo.

Nekaj pred osmo, ko smo bili dogovorjeni, da me Mitja pobere, se je na dvorišče pripeljal črn Megan. Kar ni bilo niti približno podobno Mitjinemu Fordu, je tokrat vozila Laura. Po uri in pol, ko smo prišli do bivaka, po vlaki seveda peš z vso opremo, vsi v pričakovanju, da bomo po Mitjinih besedah princesko Šinija vrgli iz postelje, sta nas pa Tomaž in Šini, ki sta gor prišla že dan prej, vsa nasmejana s kavo v roki čakala, pripravljena na akcijo. A samo psihično, njuna oprema je bila še lepo pospravljena. Šini, ki je bil itak poln energije, nam je na načrtu jame pokazal Južni rov, ki je bil naš cilj. Najprej je v globino poslal Mitjo, ki je bil že šestič v jami, za njim Tomaža, ki je prav tako že trikrat bil v njej, potem še mene, on pa se je gentlemansko odpravil skupaj z Lauro, če bi slučajno rabila pomoč, da bi ji prijazno pomagal, saj je bila v Čaganki šele drugič, tako kot jaz. Spust nam je šel vsem kar dobro, čez čas pa je Mitja kar naprej ušel, jaz pa sem Tomaža prosil, če me lahko, vsaj kjer je bilo za hoditi peš, počaka, da se ne bi kje izgubil. Pri stropni naju je Mitja počakal, potem smo se skupaj spustili do bivaka v Severnem rovu. Najprej naju je odpeljal na ekskurzijo in nama razkazal začetek Game Overa (enkrat je namreč že bil tam, važič), potem pa smo se odpravili na toplo kavo in čaj v bivak. V zviti ponjavi pred bivakom pa se je nekaj premaknilo. Veseli, da smo morda odkrili kakšno novo jamsko zver, se je Mitja opogumil in malo premaknil ponjavo, in glej ga zlomka, ta naša jamska zver sta bila dva polhka. Sploh nam ni bilo jasno, kako za vraga sta prišla tja. V bivaku smo se lepo razkomotili, jaz kot najmlajši član sem starešinam skuhal kavo, onadva pa sta zavita v astrofolijo sedela in čakala. Tukaj seveda ne smem pozabiti omeniti romantičnega vzdušja, ki so nam ga pričarale doma narejene Žekarjeve svečke iz čebeljega voska. Po pol ure tega vzdušja sta priblatila še Šini in Laura. Voda je že skoraj vrela, zato sta dobila tudi onadva vsak svoj napitek. Po še polurnem počitku in Šinijevem fotošutingu je predlagal, da se Laura, ki je rekla, »da 'ma dost«, in Tomaž vrneta proti površju, mene in Mitjo pa bo odpeljal še malo globlje. Smo se odpravili vsak v svojo smer, onadva gor, mi dol …

Tomaž Ž. ni skrival občutkov.

Mitja, skorajda veteran Čaganke, je tudi imel še nekaj odveč energije.

Kot zadnji jih je priganjal Primož.

Na dnu Game Overja nama je Šini povedal, da je do tistega ozkega prehoda Čaganka kakor turistična jama, naprej bo pa povsem drugače. Sem se kar malo zamislil, kaj je sploh problem ožin, ki zame sploh niso ožine, a v nadaljevanju mi je postalo jasno, da je imel (kot ponavadi) Šini, ki je nekajkrat že bil notri, še kako prav. Lazili in vlačili smo se čez ozke rove, vse do manjše dvoranice, za katero Šini ni točno vedel, na kateri globini je, a je predlagal, da bi tam končali in obrnili. Zanimalo naju je, kako daleč je še do globine 300m, pa se je samo nasmejal in rekel, da globine ne več veliko, ozke poti pa še kar nekaj … Ker me je firbec matral, kaj je naprej, sem porinil glavo čez naslednjo luknjo, kjer je bila 5 m nižje nova dvoranica, a mi Mitjin ponos ni pustil, da bi mulo, ki je drugič v tej jami, dosegel večjo globino kot on (a sem bil z glavo vseeno 20 cm globlje kot on).

Malo bolj blatni in malo bolj ponosni.

Na pot proti površju smo se odpravili v istem vrstnem redu kot dol. Šini naju je, ko smo prišli v Game Over, zapustil, ker je vedel, da bom na Mitjo dobro pazil, ter odhitel proti soncu. Mitjo je seveda ves čas malo skrbelo, da bi ostal brez mojega nadzora, zato me je na primernih delih vljudno vedno počakal. Na poti nazaj je bilo seveda ožin vsaj trikrat več kot prej in tudi štrike je Šini zagotovo podaljšal za okrog 100 m, saj jih kar ni in ni hotelo zmanjkat. Plezala sva in plezala, dokler nisem kar naenkrat zagledal luči na koncu predora (Sedemdesetmetrce). Vsa presenečena sva ugotovila, da sva dohitela Lauro in Tomaža, o Šiniju pa ne duha ne sluha. Je prehitel tudi njiju. Tomaž nama je razložil, da je odhitel proti bivaku, da nam skuha večerjo. Nadaljevali smo v bolj zmernem tempu (ki je, mimogrede, kar prijal, saj je bilo že kar nekaj metrov štrika za mano) in okrog šestih smo priplezali do vhodne dvorane. Laura se je povzpela prva in na vrhu jo je že čakal predragi Šini, katerega pa sodeč po nekem mrmranju tam zgoraj, ni bila tako hudo vesela kot on nas. Za njo smo se v sončen večer odpravili še mi trije. Šini je seveda kar skakal od veselja, ker je cela letošnja generacija pripravnikov prišla vsaj do prvega bivaka ter potem tudi ven! Ko smo se po čudovitih gozdnih tleh privlekli do bivaka, mi firbec ni dal miru in sem najprej zavil k načrtu, kjer sva s Šinijem strokovno ugotovila, da smo prilezli do globine 270 m! Šele potem sem se tudi jaz začel pripravljati na odličen pasulj. Oblečenega že v takmašno obleko in veselega, ker sem vsaj za tisti dan končal z jamami, me je pa Mitja poslal v »hladilnik« po pločevinko Uniona. Hladilnik je pa seveda jama pri bivaku! Sem iskal in iskal, a nikjer nobenega Uniona, le Laško, čisto na koncu hladilnika, kjer sem ugotovil, da Čaganka sploh ni tako ozka luknja, sem pa končno zadnjega in edinega našel. Smo pojedli, počivali pa ne, ker nas je imel Šini že dovolj in nas je nagnal domov. Da bo sam pospravil vse skupaj. V zahvalo za tako lep pozdrav ga je potem čez vlako čakal kar zajeten hlod, ki sva ga z Mitjem komaj spravila čez pot. Mislim, da ga bo to izučilo, da nas naslednjič ne bo preganjal!