Izšel je Dolenjski kras 7

15.12.2017

Dolenjski kras 7 (DK) je enostavno publikacija, ki jo morate prebrati in videti. Vsako fotografijo posebej in vse tekste. Predstavili smo jo že na slavnostni seji ob 55 letnici delovanja kluba, še dodatno pa smo jo, kot bi rekli, na ogled postavili na predstavitvi v knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Urednik publikacije je Andrej Hudoklin (to funkcijo opravlja od druge številke naprej), oblikovalec in likovni urednik pa je Marko Pršina (oblikovalec publikacije od četrte številke naprej in član uredniškega odbora od druge številke).

Naslovnica Dolenjskega krasa 7.

Zgodovina izdajanja serijske publikacije

Jamarski klub Novo mesto je prvo publikacijo DK izdal ob 20 letnici delovanja kluba junija 1982. Druga številka je izšla ob 25 letnici oktobra 1987, tretja ob 30 letnici JKNM novembra 1992. DK 4 (november 2002) je pomenil veliko prelomnico v izdajanju publikacij JKNM, ki smo jo prvič podnaslovili kot zbornik kluba. Četrta številka je bila namreč prvič opremljena z barvno naslovnico in ovitkom z zavihki, predvsem pa se je močno povečal njen obseg. Do tedaj so publikacije DK obsegale okoli 60 strani, DK 4 pa ima že 108 strani. Leta 2007, ob 45 letnici delovanja kluba, je DK 5 obsegal 120 strani, DK 6 (2012 ob 50 letnici delovanja), v katerem smo tekste prvič opremili z barvnimi fotografijami, pa že kar 160 strani.

Zbornik Dolenjski kras že od začetka izhajanja ni le klubski bilten o delu članstva, ampak vsebujejo prispevke o raziskovanju in speleološkem delu jamarjev, ki so kot taki zanimivi za širšo in strokovno javnost. Številni prispevki v vseh teh letih opisujejo zanimive jame, kraška območja na Dolenjskem in na drugih območjh delovanja kluba, predvsem na Kaninu in v Bosni in Hercegovini.

Naj vam na kratko predstavimo vsebino Dolenjskega krasa 7, vas opozorimo na nekatere prispevke v njem, številke od 1 – 6 pa si lahko ogledate tudi na klubski spletni strani (poglavje publiciranje). Vsebina DK7 skozi kazalo tekstov je naslednja: 

Klub se predstavi

  • Zdravko Bučar: Uvodnik ob 55. obletnici kluba
  • Borivoj Ladišić: Klubski kataster v obdobju 2012–2016
  • Damijan Šinigoj: Jamarska šola:
  • Damijan Šinigoj: Reševalna skupina
  • Damijan Šinigoj: Moja prva intervencija
  • Klemen Mihalič: Dolenjski jamarski tabori – nov začetek
  • Tanja Rukše: Pregled članstva
  • Miha Čekada: Borivoj Ladišić – prejemnik plakete z zlatim znakom JZS

Raziskovalni dosežki kluba

  • Damijan Šinigoj: Čaganka, povzetek zadnje petletke
  • Srečko Vidic: Lijak pod Grintovcem
  • Srečko Vidic: Lijak 2 pod Grintovcem
  • Jože Tomšič: Zjoturina oziroma Velika Ajbikovka
  • Borivoj Ladišić: Sedemstota jama
  • Borivoj Ladišić: Sistem Željnske jame
  • Srečko Vidic: Odvodnica
  • Borivoj Ladišić: Jezernica
  • Aleksander Vidrih: Kofelca
  • Aleksander Vidrih: Pesa
  • Borivoj Ladišić: Brezno pri bolnici Zgornje Lašče
  • Borivoj Ladišić: Srečanje z medvedom
  • Borivoj Ladišić: Kaj skriva jama pod železniško postajo?
  • Tomaž Bukovec: Novakova jama – kjer so proteusi doma
  • Marko Pršina: Razkrita skrivnost jame na Cvingerju
  • Borivoj Ladišić: Jami ob Brestanici
  • Tomaž Grdin: Risanje 3D-načrtov jam

Čiščenje jam

  • Tomaž Bukovec: Mišnica – očiščena in globlja
  • Zdravko Bučar: Popis in čiščenje jam v okviru projekta LIFE

Raziskave drugih območij

  • Jože Tomšič: Kanin 2012 – 2016
  • Damijan Šinigoj: Grmeč, Jojkinovac
  • Klemen Mihalič, Jure Tičar, Leopold Bregar, Marko Erker: Mednarodna jamarska odprava Zverinjačke rupe 2016
  • Klemen Mihalič: Mednarodna jamarska odprava v Mehiki

Drugi jamarski dosežki na dolenjskem krasu

  • Mitja Prelovšek: Kakovost podzemnih voda na Kočevskem polju
  • Jure Košutnik: Ledena jama pri Kunču
  • Jure Tičar: Nova odkritja na Gorjancih
  • Tanja Podržaj: Prvih deset let Jamarskega kluba Krka

Živi svet

  • Teo Delić: Zgodba o odkritju dveh novih živalskih vrst
  • Gregor Aljančič, Andrej Hudoklin: Pregled odkrivanja in razširjenosti človeške ribice na nizkem dolenjskem krasu

Izjemnih pet let

»Pred nami je novi, že sedmi Dolenjski kras, v katerem smo povzeli najpomembnejše dogodke zadnjih petih let, ki so se zgodili v dolenjskih jamah ali pa smo jih dolenjski jamarji zagodli v širnem kraškem svetu. Pomeni pa tudi, da je minilo novih pet let v petinpetdesetletni zgodovini kluba, pet let izjemnih raziskovalnih, organizacijskih in okoljevarstvenih dosežkov, ki so klub postavile med najbolj prepoznavne jamarske organizacije v Sloveniji. Presek preteklih petih let je pred vami, in to kakšnih let, brez lažne skromnosti lahko zapišem, da je to pet najbolj uspešnih in produktivnih let v življenju kluba,« pravi v uvodniku predsednik JK Novo mesto Zdravko Bučar.

Merjenje v jami Zjoturina. Foto Jože Tomšič.

Zanimiv in nekoliko drugačen je tekst Damijana Šinigoja z naslovom Moja prva intervencija. Opisuje iskanje pogrešane ženske, za katero so domnevali, da bi lahko padla v jamo. »Nenadoma pa se je iz jame zaslišal klic, da je spodaj ženska in da je živa! Kako se mi je prijatelj zasmilil. Sem si namreč kar predstavljal, kakšen je človek, ki pade kakšnih 25 metrov globoko! Vhodno vertikalno brezno jame z dokaj širokim vhodom je globoko okoli 25 metrov, na dnu pa se jama nadaljuje s strmim meliščem in zaključi z manjšo dvoranico. Osvetlil je celo in ni opazil nič nenavadnega, zato je bil prepričan, da tako ali tako ne bo nič, potem pa je vseeno napravil še dva koraka, da je lahko pokukal še na skrajni desni rob dvorane, kamor mrtvo telo tako ali tako ne bi moglo pristati. Verjetno si lahko predstavljate šok, ko se je nedaleč proč od njega osvetljena ženska, ki je ležala na nekih kosovnih odpadkih, dvignila in poskusila sesti. Molče! Šele ko jo je nekajkrat ogovoril, se je odzvala.«

Na območju Kočevskega roga prevladuje kraški relief, se pa na manjših območjih pojavlja nekraški oziroma rečni relief. Eno takšnih območij kontaktnega krasa na stiku med nekarbonatnimi in karbonatnimi kamninami je med Grintovcem in Starim Bregom. Jama Lijak pod Grintovcem, ki jo opisuje Srečko Vidic, je aktivni vodni požiralnik, kjer je jamarje presenetil velik meander – prelom, skoraj že kanjon, velikih dimenzij, z višino ponekod do 20 metrov, ki ga vsake toliko časa presekajo dih jemajoče dvorane, katerih dna krasijo jezerca s čisto vodo, kotlice ter ponvice s pretakajočo se vodo.

Manjša dvorana z jezerom na dnu v Lijaku pod Grintovcem. Foto Marko Pršina.

Vsekakor je s speleološkega vidika zelo zanimiv tekst Borivoja Ladišića o Željnskih jamah pri Kočevju, prav tako pa tudi Kofelca Sandija Vidriha ter opis jame Pesa. Tekst Srečanje z medvedom (avtor in akter dogajanja Borivoj Ladišić) pa sodi kar v rubriko Saj ni res, pa je.

V Razkriti skrivnosti Cvingerske jame Marko Pršina opisuje raziskovanje in čiščenje jame sredi arheološkega najdišča Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, tekst pa razkriva tudi širino našega delovanja.

Jamarji za merjenje jam po vsem svetu uporabljajo laserske daljinomere, s katerimi je mogoče odčitavanje podatkov dolžine, naklona in azimuta. Večina uporablja sodobni geodetski pripomoček tako, da odčitajo podatke in jih potem vnašajo v zvezek ter na podlagi teh podatkov izrišejo načrte. Tomaž Grdin pa v tekstu Risanje načrtov v 3D opisuje, kako je povezal Leico DistoX2 s pametnim telefonom, prenašanje podatkov vanj in dalje v računalnik ter izris načrtov. To izjemno poenostavlja merjenje in kasnejše risanje načrtov, ki so zaradi uporabe geodetskega orodja zelo natančni. Ob tem je merjenje in celotni postopek nekajkrat hitrejši kot če bi delali s svinčnikom.

3D model Cvingerske jame. Izdelal Tomaž Grdin.

Zdravko Bučar opisuje čiščenje jam v sklopu projekta LIFE, v katerem smo v dveh letih in samo v štirih dneh očistili tri jame ter iz njih skupaj izvlekli 133 m3 metrov odpadkov s skupno maso kar 58 ton. Sistem čiščenja jam je JK Novo mesto moderniziral med čiščenjem jame Mišnica pri Vrbovcu (o čiščenju in nadaljnjem raziskovanju jame piše Tomaž Bukovec). Gre za to, da s pomočjo dvigala na tovornjaku dvigajo smeti naravnost iz jame. Na ta način smo uspeli dvigniti učinkovitost, predvsem pa je naš klub s tem sposoben čiščenja tudi zelo velikih količin odpadkov.

Združene klubske moči med čiščenjem jame Mullerloch. Foto Tomaž Grdin.

V sklop aktivnosti projekta LIFE sodi tudi prispevek dr. Mitje Prelovška z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU o kakovosti podzemnih voda na Kočevskem polju.

Prispevek jamarja in biologa Tea Delića (Zgodba o odkritju dveh novih živalskih vrst v Čaganki), govori o odkritju podvrste jamske postranice in še posebej zanimive dvobarvne pijavke v Čaganki. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je starosta speleobiologije, vede o življenju v podzemnih okoljih, prof. dr. Boris Sket, obiskal nekaj jam na območju Like in Korduna v sosednji Hrvaški in je v eni izmed njih odkril zanimivo pijavko, ki pa je iz neznanega razloga ni mogel opisati. Potem je naslednjih štirideset let na istem mestu skušal dobiti še kakšen primerek. Žal mu ni uspelo. Leta 2014 je Matija Gašperšič na steni meandra v Čaganki opazil nekakšnega »črva« in ga fotografiral. Kako vroča je bila ta najdba, priča tudi to, da sta jo že naslednji vikend v jami iskala Delić in priznan raziskovalec pijavk (in drugih jamskih živali) dr. Peter Trontelj, prav tako z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Spet neuspešno. Pijavka se je dobesedno pogreznila v zemljo. Do 2016, ko sta jo Damijan Šinigoj in Tomaž Grdin našla v prirezani posodi z vodo na dnu dvorane Game Over pod 178 m visokim kaminom.

Nova vrsta pijavke, najdena v jami Čaganka. Foto Teo Delić.

Marsikdo ne ve, ampak poenostavljeno rečeno, je človeška ribica doma na Dolenjskem. Človeška ribica (Proteus anguinus) je naša najbolj znana jamska žival in tudi svojevrsten simbol slovenskega krasa. Že leta 1689 jo omenja Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), prvi pa jo je po primerku iz Vira pri Stični leta 1762 znanstveno opisal sloviti naravoslovec Joannnes Antonius Scopoli (1723–1788), rudniški zdravnik v Idriji (od tod trditev, da je proteus doma na Dolenjskem). O tem pišeta Andrej Hudoklin in Gregor Aljančič (Jamski laboratorij Tular) v tekstu Pregled razširjenosti človeške ribice ter njenega odkrivanja na nizkem dolenjskem krasu. Gre tudi za širšo javnost zelo zanimiv prispevek, saj navajata tako zgodovino odkritij, kot tudi lokacije najdišč proteusov na Dolenjskem in v Beli Krajini. Tako belih kot tudi črnih. Prijetno branje ...

Že šesta številka zbornika je bila zelo bogato opremljena z raznovrstnimi grafičnimi prillogami. Sedma pa je v tem pogledu izjemna. Kjer je bilo le mogoče, smo objavili načrte jam, prispevke pa opremili s preglednicami in drugimi grafičnimi elementi. Posebno težo pa aktualni številki dajejo številne barvne fotografije, ki vsaka na svoj način odstira pogled v dolenjski kraški svet. Toplo priporočamo njihov ogled, kajti avtorji so se resnično potrudili.

Tomaž Bukovec