Mednarodna jamarska odprava v Mehiki

15.5.2017

Med 21. marcem in 4. majem sem se na povabilo organizatorja, kot edini predstavnik iz Slovenije, udeležil mednarodne jamarske odprave Cueva Cheve 2017 na območju gorovja Sierra Juarez v zvezdni državi Oaxaca v Mehiki. Odpravo so organizirali pri United States Deep Caving Team pod vodstvom legendarnega raziskovalca Billa Stona, ki jame na tem območju raziskuje že skoraj 40 let. Glavni cilj je bil iskanje možnega nadaljevanja jame za 2. sifonom na globini skoraj 1500 metrov, kar je mogoče doseči samo s potapljanjem, za kar pa je potrebno veliko opreme in izkušenih potapljačev. Drugi cilji so bili še iskanje možne suhe poti okoli 1. sifona in raziskovanje možnega nadaljevanja jame na globini 1200 metrov ter raziskovanje novih jam na površini.

Na pot sem se odpravil skupaj s kolegom Yurijem Schwartzom iz Rusije, s katerim sva se srečala v Parizu in od tam skupaj nadaljevala pot proti baznem taboru v osrčju gorovja Sierra Juarez, na nadmorski višini okoli 2700 metrov, kamor sva prispela po 45. urah potovanja. Po nočnem pristanku v Oaxaci sva noč preživela v hotelu ter zjutraj nadaljevala pot z lokalnim prevoznim sredstvom, colectivom, do zadnjega večjega nasalja Cuicatlana. Colectivosi so kombinirana vozila, po večini znamke Nissan ali Toyota, kamor se lahko natlači tudi do 20 ljudi, ogromno prtljage, ter včasih tudi kakšna kokoš ali koza (živa ali mrtva), tako da je izkušnja potovanja lahko zelo zanimiva. V Cuicatlanu so naju pričakali prijatelji, ki so v mestu opravljali nakupe hrane za odpravo, in skupaj smo se nagnetli v ogromen Dodge pick-up ter se odpeljali do uro in pol oddaljenega baznega tabora, večinoma po makadamskih in gozdnih poteh. Prvi dan sem hitro postavil šotor, ki je bil naslednjih 6 tednov moje prebivališče med bivanjem na površju, se zavlekel v njega, padel v spanec in vsaj malo ublažil utrujenost zaradi dolge poti, 7 urnega časovnega zamika in dokaj visoke nadmorske višine.

Bazni tabor se je nahajal na dnu ogromne udornice na nadmorski višini 2700 metrov. Foto Kasia Biernacka.

Na vhodu v jamo Cheve so pred leti našli tudi arheološke ostanke obrednih žrtvovanj. Foto Rob Stone.

Naslednji dan zjutraj me je pred odhodom v jamo čakal obvezni preizkus jamarskega znanja na vrvnem poligonu, ki sem ga brez težav prestal. Za tem pa smo se skupaj z Yurijem in Marchinom iz Poljske podali na aklimatizacijsko turo v jamo do globine 800 metrov ter tja zanesli vsak svojo transportno vrečo, napolnjeno s hrano za ostale raziskovalce, ki so že delali v jami. Sledil je dan počitka, za tem pa sem se podal v jamo na prvo večdnevno etapo s ciljem transporta hrane in opreme za potapljače na odseku med taboroma 2 in 3. Ekipa je bila sestavljena iz štirih članov - Američanke, Kanadčana, Rusa in Slovenca. Tudi drugače je bila struktura udeležencev odprave kar raznolika. Skupaj se je odprave udeležilo 65 ljudi, ki so prihajali iz sedmih različnih držav – ZDA, Kanade, Mehike, Poljske, Rusije, Švice in Slovenije. V taboru 2 na globini 950 metrov smo tako preživeli 4 noči in ves čas transportirali opremo globlje v jamo, kjer jo je prevzela naslednja ekipa. Peti dan smo po jamskem telefonu (v jami je napeljana žica, preko katere poteka komunikacija s površjem) prejeli sporočilo, da se lahko Jared in jaz pridruživa raziskovalni ekipi, ki bi naslednji dan vstopila v jamo in nato naslednjih 10 dni raziskovala možna nadaljevanja jame v okolici tabora 3 na globini med 1100 in 1300 metrov. Seveda sva oba sprejela povabilo in se nato skupaj s Katie in Robom preselila v tabor 3. Tam smo nekaj dni porabili za transport naše opreme za raziskovanje ter hrane, preostali čas pa smo poizkušali najti nadaljevanje jame s pomočjo plezanja kaminov in širjenja ožin v ozkih rovih ali skalnatih podorih. Vse to je bilo žal brez želenega uspeha in 14. dan nas je v jami zamenjala nova ekipa, mi pa smo se odpravili na počitek na površje. V taboru 2 smo na poti ven nato izvedeli, da se je višje v jami zgodila nezgoda, pri kateri si je jamarka v mokrih delih jame poškodovala koleno in ni mogla sama nadaljevati ven. Iz baze so prosili Jareda in mene, da počakava z njo še en dan ter ji pomagava pri izhodu iz jame. Na srečo je ravno takrat v jamo prihajala tudi zdravnica iz Poljske, ki ji je dala zdravila proti bolečini, tako da je lahko poškodovanka z našo pomočjo naslednji dan skoraj samostojno prišla iz jame.

Do globine 800 metrov smo se spustili v večih stopnjah, najdaljša izmed njih je v globino merila 150 metrov. Foto Kasia Biernacka.

Od zadnjega večjega brezna na globini 800 metrov smo večinoma sledili bolj horizontalnemu vodnemu toku. Foto Kasia Biernacka.

Mestoma je bila jama izredno lepo zasigana. Foto Kasia Biernacka.

Samo bivanje v jami je potekalo skoraj vedno enako. Zjutraj smo se zbudili okoli osmih in začeli s pripravljanjem zajtrka, ki je bil vsak dan identičen. Sestavljen je bil iz pire krompirja v prahu, jajc v prahu, suhega mesa, oreščkov in brokolijeve juhe v prahu, vse zmešano skupaj in zalito z vrelo vodo. Za posladek je sledilo še suho sadje ter kava ali čaj. Po obroku smo počasi (ampak res počasi) začeli s preoblačenjem v delovna oblačila, ki so bila seveda ves čas mokra, saj se v jami zaradi visoke vlažnosti nič ne posuši. Ko smo bili vsi preoblečeni, smo se okoli enajstih odpravili na delo. Večinoma smo nato za raziskovanje ali transport porabili med sedem in deset ur, ter se po končanem delu vrnili v tabor. Tam smo se preoblekli v suha oblačila in pripravili večerjo, ki je bila skoraj enaka kot zajtrk, samo jajca v prahu so bila zamenjana z azijskimi rezanci. Po večerji smo se kratkočasili z raznimi jamarskimi zgodbami ter se nato počasi odpravili v svoje spalne vreče. V čisti temi človek izgubi naravni bioritem, zato je nujna uporaba ure za spanje in zbujanje.

V jamskem taboru smo si čas krajšali na najrazličnejše načine – zlaganje stolpov iz bidonov je bila priljubljena kratkočasnica. Foto Rob Stone.

Udobje jamskega tabora – podloga, spalna vreča in suha oblačila. Foto Yuri Schwartz.

Po 15-dnevni turi sem si privoščil 5-dnevni počitek, ki sem ga med drugim izkoristil tudi za izlet v bližnje naselje, od koder je bilo možno poklicati domov ter spiti hladno pivo in nakupiti zaloge hrane za naslednje dni. Ko sem se vrnil nazaj v bazni tabor, smo izvedeli novico, da so potapljači zaključili raziskovanje, saj so se vsa možna nadaljevanja zaprla. V naslednjih dneh se bodo vrnili na površje, kar je pomenilo, da imamo na voljo nekaj prostih dni za delo na površju. Ta čas smo izkoristili za raziskovanje novih vhodov, ki so jih prej odkrili na izvidniški akciji. Še posebej je bil zanimiv vhod v jamo z delovnim imenom CL 6 zaradi izjemnega prepiha na vhodu. V naslednjih 4 akcijah smo razširili nekaj zahtevnih ožin, se prebili do nadaljevanja jame ter obstali pred 30 metrsko stopnjo na robu ogromnega rova dimenzij 40 x 30 metrov. Ker so do takrat potapljači že zaključili s svojim delom v jami, smo morali prekiniti raziskovanje CL 6 in se vrniti v Cheve za transport potapljaške opreme. Naslednjih pet dni sem ponovno preživel v taboru 2 ter z Marchinom in Witekom iz Poljske transportiral opremo med taboroma 3 in 1. Teh pet dni smo res ogromno delali, saj smo si želeli čim prej vrniti v CL 6 – tako smo naenkrat prenašali tudi po 3 tovore, v povprečju pa smo nosili bremena med 20 in 35 kilogrami.

Bill Stone (na sliki) dokazuje, da je pri 64 letih še vedno izredno pripravljen za ekstremno jamarstvo. Foto Rob Stone.

Večino poti po jami smo prehodili. Skupaj je bilo od vhoda do sifona 1 potrebno premagati 8,5 kilometrov horizontalnih delov jame. Foto Rob Stone.

Premikanje po jami je zahtevalo veliko zbranosti, saj smo se ves čas gibali po spolzkem in nestabilnem terenu. Foto Rob Stone.

Naslednjih nekaj dni do konca odprave sem opravil še tri ture v CL 6, kjer smo skupaj izmerili preko 2 kilometra rovov, jamo pa smo poglobili do 350 metrov globine. Žal se je počasi bližal čas odhoda in misli so začele uhajati k domu. Zadnja dva dni v Mehiki smo nato preživeli v Oaxaci, ki je zelo barvito in zanimivo mesto z bogato kulturo in tradicijo. Ta dva dni smo izkoristili, da smo nadoknadili izgubljene kalorije iz jame ter preizkušali kulinarične mehiške dobrote. Po mojem odhodu domov je v jamo odšla še zadnja ekipa jamarjev, ki je prišla v prostore res velikih dimenzij, ki obetajo eno izmed najperspektivnejših jam na tem področju. Skupaj tako ta jama sedaj meri 3,2 kilometra v dolžino in 450 metrov v globino. Zagotovo dovolj dober izziv za naslednjo odpravo.

Pred začetkom potapljanja v sifunu 1 je bilo do tam potrebno transportirati okoli 250 kg opreme. Foto Rob Stone.

Potapljači so za sifonom 1 postavili tabor 4, kjer so skupaj preživeli skoraj 3 tedne. Foto Kasia Biernacka.

Na površju smo opravili več terenskih akcij in našli tudi nekaj potencialno zanimivih vhodov. Poraščenost se je gibala med pragozdom in visokogorskim borovim gozdom. Foto Kasia Biernacka.

Teh šest tednov preživetih na odpravi je bila zame neprecenljiva izkušnja, saj je bila moja prva tako dolga in velika odprava. Dosegel sem kar nekaj svojih osebnih rekordov: doseženo najglobljo točko pri 1250 metrih globine, v jami preživel 15 dni v enem kosu ter skupaj na odpravi preživel 29 dni v jami. Poleg tega pa se mi zdi najpomembnejše, da sem se naučil, kako je v takih, za človeka ekstremnih razmerah, pomembno pravo tovarištvo med ljudmi, saj lahko le tako dosežeš želeni skupni cilj. Tudi na letošnji odpravi Cueva Cheve 2017 smo dokazali, česa je zmožna motivirana skupina ljudi z istim ciljem in v čast mi je bilo, da sem bil del te odprave.

Zadnji dan sva z Yurijem opravila terensko akcijo. Rezultat: 1 najden vhod, 5 ur lomastenja po grmovju in nešteto prask in odrgnin. Foto Klemen Mihalič.

Hkrati se zahvaljujem tudi Jamarskemu klubu Novo mesto, ki mi je zelo pomagal, da sem se lahko udeležil te odprave ter delodajalcu Slovenski vojski, ki so mi odobrili to dolgo odsotnost iz dela. Seveda bi bilo brez podpore bljižnih, še posebno moje Jerce, vse skupaj veliko težje.

Klemen Mihalič

Novice

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008