Zgodba o močeradovi družini

31.5.2017

Lepo in sončno nedeljo 28. maja sem izkoristil za potep po Kočevski, natančneje po platoju nad Kostelsko steno. Tu sem imel tudi eno jamo za pregledati. Meritve so pokazale, da gre za 10 m globoko in 44 m dolgo jamo.

Pred vhodom v jamo.

Pod vhodom sem na kupu listja opazil odraslega močerada in 4 mladiče. Očitno je šlo za družino. Oplojena samica je očitno padla v jamo in tam izlegla vsaj 4 mladiče - toliko sem jih namreč opazil. Dva sta bila ob samici, dva pa nekoliko stran. Vseh pet sem spravil v manjšo transportko, kjer sem imel merilni instrument in fotoaparat. Po izhodu iz jame sem izpraznil opremo iz transportke, a noter so bili le trije mladiči. Gruntal sem in štel na prste, koliko mladičev sem pobral iz jame - na koncu sem se strinjal, da sem jih res le 3. Potem sem družinico spustil na prostost.

Samica in trije mladiči v transportki. Kje je četrti?

Samica je prilezla prva iz transportke.

Močeradova družina na prostosti.

Sprehodil sem se do roba Kostelske stene in hodil ob robu kakih pol kilometre ter občudoval globoko dolino pod steno.

Pogled z roba Kostelske stene na vas Podstene pri Kostelu.

Pogled na del Kostelske stene.

Grad Kostel v daljavi.

Po končani akciji sem se oglasil pri bivaku pri Čaganki, kjer so imeli naši tečajniki vajo ter prišel ravno pravi čas na »base« v fižolovi juhici. Ko sem doma urejal fotografije današnje akcije, je iz torbice fotoaparata na mizo prilezel izgubljeni četrti mladič. Splazil se je na računalnik, najbrž da še enkrat in zadnjič pogleda na fotografiji svoje bratce in sestrice, ki so sedaj dobrih 50 km stran. Mladička sem poslikal ter prenesel iz hiše na travnik.

Četrti mladič se je skril v torbico fotoaparata, prepotoval 50 km ter splezal na mizo in na računalniku želel pogledati svoje bratce in sestrice na slikah.

Borivoj Ladišić