Dolenjski jamarski tabor 2017 ali recept za uspešno jamarsko srečanje

31.8.2017

»Uspešen Dolenjski jamarski tabor 2017 je za nami. Udeležilo se ga je 52 jamarjev iz dolenjskih klubov JK Novo mesto, JK Krka, JK Brežice, Klub jamarjev Kostanjevica na Krki, Belokranjski jamarski klub Črnomelj, DZRJ Ribnica, pa tudi iz JD Carnimum Kranj, DZRJ Ljubljana, DZRJ Domžale, JD Logatec in JRS. Poleg jamarjev se je prireditev v okviru tabora udeležilo še 13 obiskovalcev, ki so sodelovali na predavanjih ali so se spustili Apolonovo jamo. V treh dneh smo v celoti izpeljali pester program, ki ga ne bom ponavljal. Za nameček je ekipa, ki je obiskala Lijak po Grintovcem, našla perspektivno nadaljevanje.« se je glasilo prvo poročilo Zdravka Bučarja, predsednika Jamarskega kluba Novo mesto po koncu DJT 2017, ki smo ga organizirali v osrčju Kočevskega Roga na Žagi Rog v pred časom obnovljenem skavtskem domu in okolici.

Preprost vzorec

Pred leti so bili na Dolenjskem med jamarji popularni dolenjski jamarski tabori, v bistvu pa je pri njih šlo za spoznavanje in aktivno druženje ter na pol turistične obiske jam na območju vsakokratnega organizatorja. Po vrsto letih predaha je lani tabor ponovno organiziral JK Krka, letos pa naš klub. Srečanje smo zastavili resnično smelo, tudi kot nek vzorec za nadaljnja srečanja jamarjev v okviru Dolenjske, pa tudi širše. Z relativno preprostim vzorcem, pa toliko bolj uspešnim. Vzorec je obsegal dobro organizacijo na prvem mestu, druženje in odlično hrano za sprejemljivo ceno (20 evrov za vse tri dni, ki je vključevala spanje, prehrano, brezalkoholno pijačo in spominsko majico), predavanja o raziskovanjih, izobraževanje za mlade jamarje, izobraževanje o novih tehnologijah odkrivanja in dokumentiranja jam ter obnavljanju znanja v tovariški pomoči v jami, znanju, ki je temeljno pri vsaki še tako majhni nesreči ali preveliki utrujenosti jamarjev. Tudi zato ne preseneča veliko število udeležencev tabora, predvsem pa je razveseljivo to, da se je več kot polovica vseh udeležencev udeležila jamarskega tekmovanja v speleotlonu, ki je bilo resnično domiselno jamarsko tekmovanje. Seveda pa ne smemo pozabiti na fotografsko razstavo Tomaža Grdina, Marka Pršine in Petra Gedeia.

Skavtski dom na Žagi Rog.

Mojster žara in mojstrica kuhinje

Večerni čas prvega dne, namenjen predavanjem o delu klubov, je bil kar nekako prekratek, tudi zaradi številnih vprašanj in zanimivih tem, ki so zahtevale svoj čas, po večerji pa je bilo delo težko nadaljevati. Če zapišemo, da sta se Toni Prijatelj in Jasna Šinigoj izkazala v kuhinji, je to zelo mila beseda. Organizacijsko sta delo odlično izpeljala s tem, da je moral vsak udeleženec pomiti posodo za sabo (ali pa še kakšen krožnik več), Toni pa je na žaru enostavno neverjeten. Svinjska potrebušina ali flam po domače je kos prašiča, ki navadno konča v salamah in klobasah, pravi kuhinjski sladokusci pa jo nadvse cenijo, seveda če je pravilno pripravljena. Tonijeva je bila naravnost nebeška in za temi besedami stojijo verjetno kar vsi, ki so jo poizkusili. Pekel je na dveh vrtečih kolih hkrati, za manj izbirčne pa so bili poleg piščanci, posebej za predsednika kluba pa še ribica ...

Mojster žara – Toni Prijatelj.

Glavna organizatorja. Predsednik JK Novo mesto Zdravko Bučar in Klemen Mihalič.

Drugi dan

Drugi dan tabora je bil namenjen delavnicam in turističnem obisku Apolonove jame, v katero so se jamarji in nejamarji morali spustiti po lestvicah, naravnost neverjeten pogum pa je pokazala novinarka Dolenjskega lista Mojca Žnidaršič, ki se je kljub strahu pred višino, spustila v jamo in preplezala vhodno brezno. Da o najmlajših udeležencih, niti ne govorimo …Posebno doživetje pa je bil pogled na to, kako je dedek Zdravko varoval pri spuščanju, babica Jana je pazila na po starosti srednjo vnukinjo Zojo, da ji ni pobegnila v jamo ali kam drugam, najstarejši vnuk Tjaž pa je končno dočakal, da se je spustil v res pravo jamo.

Pred spustom v Apolonovo jamo.

Dedek in vnuk.

Tudi po lojtr'cah je mogoče priti iz jame.

Glede delavnic bi težko rekli, katera je bila pomembnejša, zagotovo pa je bila obnovitvena delavnica pred jamarskimi izpiti v steni nad Jamo na vzhodnem pobočju Roga (kat. št. 668) vredna obiska in so lahko bodoči jamarji dobili marsikatero novo izkušnjo. Vodili so jo inštruktorji JRS.

Jama na vzhodnem pobočju Roga predstavlja enkraten poligon.

Na vrhu stene.

Pa še pogled iz jame oziroma spodmola.

Zabijanje svedrovcev po stari metodi.

Ata in hči. Miha in Nika.

Novo tehnologijo iskanja jam sta predstavila naša mlada članica Zvonka Janežič in njen oče Vanja. Gre za tehnologijo, s pomočjo katero lahko iščemo brezna na kartah, posnetih z lasersko tehnologijo. Pogledaš v karto in najdeš jamo – preprosto kot pasulj, čeprav ni povsem tako. Marsikatere jame so še vedno skrite, včasih hoče kakšna velika smreka izgledati kot brezno, vseeno pa je stvar zelo uporabna. Delavnico je vodil Marko Erker iz katastra JZS, poglavje o risanju jam na računalnik pa Jure Tičar iz JK Brežice.

Drugi dan je bil na meniju golaž, Zvonka pa se še uči.

Anže je lahko pa mešal, avtor znaka na majici pa je Tomaž Grdin.

Elektronski merilni inštrument Disto X postaja danes obvezen pripomoček vseh resnih raziskovalcev večjih jam, seveda pa je ob delu z njim potrebno obvladati tudi prenos podatkov v dlančnik ali tablico in kasnejši prenos v računalnik in izdelavo načrta. O sistemu in njegovi uporabnosti pa pove že en sam podatek. Tomaž Grdin je ponovno premeril drugo najgloblje bosansko brezno Jojkinovac (do odkritja Nevidne vode z globino 653 m je bilo brezno s 460 m globine najglobje v BiH), ki so ga raziskali in izrisali naši člani v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za kompletno merjenje (glavne in stranske ter stropne vizure), spust do dna in ponovni vzpon iz brezna je potreboval vsega 12 ur. Razlika nove meritve v primerjavi s staro je vsega 15 metrov (verjetno odstopa stara meritev, kar pomeni izjemno natančnost), če pa bi jamo merili na klasičen način, bi trije jamarji potrebovali nekaj deset ur več časa.

Speleotlon

Dolenjski jamarski Speleotlon je bil nekaj posebnega, še posebej zaradi speleoboxa, to je slab meter in pol široka ter tri metre dolga in poldrugi meter visoka škatla z v notranjosti dvema nivojema in dvema prekatoma, ki je predstavljala zapleteno ožino. Idejni avtor zaboja je bil Klemen Mihalič ob sodelovanju Anžeta Tomšiča, nad kvaliteto izdelave pa je bedel Jože Tomšič. Tekmovalca sta najprej morala zviti 100 m vrvi v transportno vrečo (nekateri so jo zmetali kot špagete, če bi šli pa v jamo z njo, bi imeli štalo), potem se je prvi tekmovalec povzpel po vrvi do strehe, se prepel na prečnico ter se po njej zapeljal do tal. Sliši se preprosto, je pa prepenjanje pripravilo nekaj presenečenj, vzrok pa je bilo preveliko hitenje. Naloga drugega tekmovalca je bila prenesti skozi ožino speleoboxa transportko na drugo stran (seveda tudi sebe), naloga pa je bila končana, ko sta oba pritekla na začetno točko. Tekmovanja se je udeležilo kar 12 ekip, najhitrejša pa sta bila Črt Bučar in Tomaž Grdin (2.52), ki sta Bojana Stanka in Bojana Jereba prehitela za vsega eno sekundo. Za nagrado sta prejela 100 metrov statične vrvi in prenosni pokal DJT, ki ga je izdelal Andrej Hudoklin iz brušenega apnenca.

Tekmovanje v speleotlonu. Zadaj 'famozna' škatla.

Prepenjanje se je večkrat končalo s težavami.

Bo ali ne bo?

Štrik, kaj pa ti tukaj delaš ...

Tudi izpenjanje ni bilo vedno najbolj preprosto.

Kupček na kupček za hitrejše tlačenje vrvi v vrečo.

Prehodni pokal speleotlona.

Bravo sine ...

Zmagovalca. Tomi in Črt.

Rezultati.

Video prenos naravnost iz boxa.

V njem pa sploh ni bilo tako veliko prostora.

In da nam kuharja ne bosta zamerila, še večerni meni. Najprej odličen golaž s polento, zvečer pa še klobase in čevapčiči, posebej za predsednika JK Novo mesto in Jožeta Tomšiča pa ribe (ne kar tako, ampak zaradi tega, ker se izogibata vsega 'mesenega').

Tretji dan

Nedelja je bila namenjena tovariški pomoči, pospravljanju, pa tudi odkrivanju v jamah. Najnovejša vest – Lijak gre naprej, DJT pa bo naslednje leto organiziral JK Brežice.

Na koncu Lijaka. Ampak zgodba še ni končana ... Foto Miha Rukše.

Sodelujoči iz JK Novo mesto: Zdravko Bučar, Klemen Mihalič (glavni vodja DJT), Toni Prijatelj (mojster žara), Sandi Vidrih, Črt Bučar, Anže Tomšič, Jože Tomšič, Jasna Šinigoj (mojstrica kuhinje), Tomaž Grdin (mojster fotografije in majic), Borivoj Ladišič, Marko Pršina, Andrej Hudoklin, Damijan Šinigoj, Miha Rukše, Tanja Rukše, Nika Rukše, Zvonka Janežič, Dejan Šent in Tomaž Bukovec.

Spisal in fotografiral
Tomaž Bukovec