Kristali, stebri, jezero, Hinje …

2.11.2011

Manjša ekipa jamarjev se je dogovorila za raziskovanje jam pri Hinjah. Andrej, Franci in Borivoj smo se dobili v nedeljo, 23. oktobra 2011, ter se napotili do jame, ki leži kakih 250 m nad Šolnovim breznom. Spustili smo se na dno 23 m globokega mogočnega brezna, ki se je na dnu nadaljevalo s sosledjem strmo padajočih dvoran.

Pred vhodom v Kristalno jamo.

Jama je bila čedalje bolj zasigana, presenetili so nas številni kristali kalcita, ki so rastli v vseh smereh. Verjetno so posebni pogoji v jami pogojevali, da se je kalcit izločal v obliki kristalov, tako se je veliko kristalov razvijalo kar navzgor. Drugje pa so spet viseli s stropa številni kapniki, a je le malokateri visel navpično, eni so rastli malo levo, drugi malo desno. Tudi tu je očitno ob zakonu gravitacije imel vpliv tudi zakon kristalizacije.

V majhni votlinici je mrgolela gruča različnih kristalov.

Malo levo, malo desno.

Lep kristal kalcita kristalizira navzgor.

Jamo so krasili številni kapniki in stebri, ob stenah pa bogate sigove kope in slapovi.

Za kalcitno zaveso.

Ob enem od številnih stebrov v jami.

Po izhodu iz jame, smo prvotno nameravali raziskati še brezno, ki leži dobrih 300 m stran. Ker smo v jami merili, fotografirali in raziskovali (meritve so pokazale globino 60 m in dolžino dobrih 100 m), je čas hitro minil. Zato smo se po izhodu iz jame odpravili na kosilo z namenom, da popoldan nadaljujemo z raziskavami. Ko pa smo na Andrejevem računalniku vnesli GPS koordinate pravkar raziskane jame, nam je pokazalo, da je to lokacija Šolnovega brezna. Tam, kjer bi moralo biti Šolnovo brezno, pa je bila oznaka za neko Kristalno jamo. Dimenzije slednje so se ujemale z našimi meritvami, kar pomeni, da je prišlo do zamenjave lokacije Šolnovega brezna s Kristalno jamo. Obenem smo ugotovili, da je tudi brezno, ki smo ga nameravali obiskati, prav tako registrirano. Seveda nas je zavedla netočna lokacija Šolnovega brezna, ker smo menili, da so višje ležeči objekti nad Šolnovim breznom dejansko nove jame.

Vseeno smo se odločili obiskati tudi drugo brezno, ki so ga poimenovali Veliki dol, čeprav leži v pobočju in nobenega dola ni v bližini. Jama je označena tudi na karti z imenom Joškovo brezno, kasneje smo izvedeli, da ga tako imenujejo tudi domačini. Globina naj bi bila 15 m, dolžina pa 60 m. Že na vhodu smo ugotovili da globina ne drži, že vhodna stopnja je bila globlja.

Vhod v Joškovo brezno.

Stopili smo na vrh podornega stožca v globini 25 m. Tu se odpira velika dvorana, velika 30 x 20 m, ki je bogato zasigana. Izstopajo velike sigove kope in vitki stebri.

Igra sence in svetlobe.

Franci občuduje.

Po strmem podoru se spustimo do najnižje točke dvorane, kjer leži 5 m dolgo in prav toliko široko jezero. Stene nad jezerom so čudovito zasigane. Voda v jezeru je le slabih 10 cm globoka, dno pa je zasigano. Izmerjene globina jame je 41 m, dolžina pa 71 m.

Bogato zasigane stene nad jezerom.

Dno jezera je iz sige.

Čeprav je šlo za že registrirane jame, smo bili zelo zadovoljni in navdušeni nad lepotami obeh jam, novi načrti pa bodo pokazali, koliko so stari pomanjkljivi. Občudovali smo Andrej Jaklič, Franci Blatnik in Borivoj Ladišić.