Hobijev brlog

26.6.2011

Moje dolgotrajno zanimanje za velike zveri, ki živijo v Kočevskem rogu, je povzročilo, da sem vzpostavil kontakt z Miho Krofelom, ki je raziskovalec na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Miha mdr. dela na raziskavah medveda, tudi s pomočjo telemetrije oz. satelitskega spremljanja položaja določenih medvedjih osebkov. Več o projektu najdete na dobro urejeni spletni strani projekta Medvedi.si. Med izmenjavo podatkov mi je Miha namignil, da se eden od brlogov nadaljuje v globlje brezno ... Gre za brlog največjega in najstarejšega telemetrijsko spremljanega medveda Hobija, ki je iz njemu domačega Kočevskega roga na jesen med drugim rad zahajal tudi v Log med Loško vasjo in Sotesko. Tista koruza ob Krki je bila takrat po njegovem najbolj slastna tisto leto. Hobijevo osebno izkaznico oz. njegov profil najdete med ostalimi člani medvedje druščine. Tamkaj  je na voljo tudi karta s prikazom premikov posameznih osebkov. Da pa zadeva ne bi bila tako preprosta, je poskrbela ovratnica, ki je medtem odpadla - kje se Hobi trenutno nahaja, torej ne vemo.

Na Podstenicah sva z Andrejem Gašperičem dohitela Srečkovo ekipo, ki je že na poti do jame omagala, zato so si zgodaj zjutraj privoščili obilno malico (domnevam, da je bil zajtrk). Skupaj smo ugotovili, da je satelitov nad nami dovolj in da je GPS zakon. Fantje so krenili proti Poljanski gori, midva pa na Cink. In res: GPS je delal, kot še nikoli! Mihove koordinate so bile točne, za iskanje jame sva z Andrejem porabila 5 minut, še pred tem pa pridno žvižgala (vsaj jaz) na sodniške piščalke. Obisk medvedove spalnice pač le ni vsakdanje početje.

Ozek vhod v vznožju skalnega nariva ob robu večje vrtače očitno nudi dovolj veliko zaščito pred ostrim zimskim mrazom, saj je bila jama dobro obljudena, pardon, obmedvedena.

Tipično okolje za dobro jamo (in brlog tudi). Andrej je bil za vsak slučaj oborožen ...

Vse, kar je ostalo za Andrejem. Vse ostalo je bilo pred njim.

Hobijev zimski domek se nahaja nekaj metrov desno od vhoda in je bil na najino srečo prazen. Ob tem je treba povedati, da medvedi sicer hodijo večkrat zapored v isti brlog, ni pa to pravilo. Ko nastopijo njihove urice za zimsko pol-spanje, pač izberejo prvo primerno zatočišče. Če je prosto, sicer pa naslednjega ... Raziskave so pokazale, da so bolj kot lastniki svojih zimskih domovanj njihovi najemniki. Medvedi so si torej za vhodom v zemljino izkopali kotanjo, razmaknili še kakšen kamen, ki jih je tiščal v rebra ter si pripravili skromno gnezdo. Nekaj suhih vej, nekaj listja in ... to je to.

Medvedje gnezdo.

V nadaljevanju se jama med dvema gladkima ploščama postopoma prevesi v obetajoče brezno, kajti kamen je letel v prazno. Andrej je zavrtal prvi svedrovec, pa še drugega, tretjega pa ni bilo treba več. Je že bil na za spust primernem mestu. V breznu očitno nisva bila prvopristopnika, bova pa očitno prva, ki ga bova v jamarskem katastru registrirala.

Med gladkimi kamnitimi skladi je komaj dovolj prostora za nadaljevanje.

Do dna zvonasto odprtega, na sredini 4 in na dnu skoraj 7 m širokega notranjega brezna je bilo dobrih 20 m. Stene so zasigane, a suhe. Dno je popolnoma ravno, na obeh koncih v tlorisu ovalnega dna sta manjši razpoki - znak lokalnega vertikalnega preloma. Na stenah je bilo nekaj jamskih kobilic, na dnu na enem mestu prgišče praznih polžjih hišic. Omembe vredni sta še dve manjši kotanji ujete vode. Nadaljevanje? Kot vedno doslej na Kočevskem rogu: obetavne jame je vedno prehitro konec! Sicer pa si oglejte načrt jame.

Povratek pa je vendarle pokazal še nekaj več. Nekoliko niže in globlje od vhodne kamre, v katerem je prvo medvedje gnezdo, se za ožino (na prevoju v brezno) nahaja še drugo, ki je od prvega nekoliko manjše. Postlano je bilo z manj vejami, a z več listja. Z Andrejem sva si bila enotna, da je treba biti za dostop do njega že nekoliko medvedje drzen, saj je prehod vanj med skalnimi ploščami ozek in poševen. A nevarnosti, da bi medved zdrsnil v brezno, vseeno ni. Je preozko za njih - za prehod moraš pa le biti nekoliko podhranjen jamar ;-)

Kdo vse je že ležal v morebiti zakonski medvedji spalnici, prepuščam vaši domišljiji. Za Hobija vsaj upam, da mu je zimske urice namesto kakšnega zoprnega soseda krajšala vsaj ljubica. Upam, sem zapisal. V medvedjem stvarnem življenju je za to bore malo možnosti.

Hvala Mihi Krofelu ter njegovemu sodelavcu Klemnu Jerini za zanimivo in koristno izmenjavo podatkov ter vsesplošno sodelovanje.

Brlogarja Andrej Gašperič in Marko Pršina.