Ogled Ajdovske jame pri Krškem

20.10.2011

S Tomom sva želela izkoristiti zadnji dan dolgega sušnega obdobja ter pred napovedanim dežjem v sredo, 19. oktobra 2011, obiskala Ajdovsko jamo pri Krškem. Jama se odpira nad cesto Krško – Celje in je občasni bruhalnik visokih voda. Takrat iz jame pritečejo velike količine vode, ki po kratki hudourniški strugi kmalu dosežejo Savo. Domačin Stanislav iz Arta mi je pred desetletjem povedal nekaj zanimivosti o jami. Vhod je bil še po drugi svetovni vojni v obliki kamnite arkade. V jami je bil napis, da je tu kurišče, staro 2.500 let in ga ne poškodovat. V literaturi res zasledimo podatek, da so v jami izkopali najdbe iz eneolitika, halštata ter rimske dobe, prav tako podatek, da je bil v pobočju, ki se spušča proti Savi, antični kamnolom. Jama se odpira v plastnatem krednem apnencu, ki je tu v tenkih polah, debelih od nekaj cm do največ 10 cm. Zato so domačini v jami lomili kamen ter vhodu in vhodni dvorani nerazpoznavno spremenili obliko in videz. Kamen so lomili plast za plastjo tako, da se je strop postopno zviševal, obenem pa so tla zasipavali z odlomljenimi kosi. O tem je Stanislav pisal krškemu muzeju, da kakšna škoda se dela, a niso nič ukrenili. Kot otrok se je Stanislav približno leta 1960 spustil po strmem rovu do jezera.

Vhodna dvorana je na debelo zasuta z ostanki po lomljenju kamna.

Po pogovoru s Stanislavom sem jamo seveda obiskal. Skozi 10 m širok in 4 m visok vhod sem prišel v prostrano dvorano, na debelo zasuto z ostanki po lomljenju kamna. V dnu dvorane je bilo nakazano zasuto nadaljevanje. Po katastrofalni poplavi avgusta 2005, takrat je tudi iz jame tekla prava reka, sem jamo ponovno obiskal. Zanimalo me je, če je uspela voda v jami kaj spremeniti. Že vhod je kazal velike spremembe. Voda je odnesla precej zasutja, tako sem ugotovil, da so tla dvorane zasuta z več kot 3 m debelim zasipom, a primarna tla še niso bila opazna. Tudi tam, kjer je bilo nakazano možno nadaljevanje, so visoke vode odnesle precej kamnitih plošč, pokazal se je 2 m globok lijak. Na dnu lijaka sem odstranil še nekaj nestabilnega materiala ter prišel v 10 m dolg poševni rov, ki se je končal s sifonskim jezerom.

Namen današnjega ogleda je bil, da ugotoviva, ali se je voda umaknila iz sifona. Po strmem pobočju nad cesto sva se povzpela do vhoda ter ugotovila, da so tudi lanskoletne stoletne visoke vode odnesle še nekaj materiala iz dvorane. Zaradi širokega vhoda je dvorana dobro osvetljena. Na steni dvorani je le majhna zaplata sige, drugje je siga najbrž uničena.

Tom pri majhni zaplati sige.

V dnu dvorane je še vedno zijala odprtina. Vhod v rov je bil prost, a ga je Tom vseeno nekoliko očistil. Brez težav sva zlezla skozi odprtino v notranjost.

Prehod iz dvorane v rov.

Na tleh rova je bila odložena ilovica, zato sva se previdno spuščala do konca in do sifonskega jezera. Voda se torej ni umaknila. Je bila res 1 m nižje kot zadnjič, a se nadaljevanje ni odprlo. Strinjala sva se, da gre tu za ujeto vodo. Malo sva pogledala za kakšno morebitno nadaljevanje ter se odpravila ven.

Voda v sifonu je upadla za 1 m.

Spustila sva se še do Save ter pogledala v spodaj ležečo Jamo ob Savi. Akcijo sva končala ob pivu in jamarsko-vinogradniškem pogovoru. Sodelovala sva Jože Tomšič in Borivoj Ladišić.

Nadaljevanje zgodbe s potopom v sifon je tukaj.