Prerigeljske novice

8.3.2011

To nedeljo, 06. marca 2011, sem se odpravil na Prerigelj - nekdanjo kočevarsko vas nekje med Starim trgom ob Kolpi in Kočevjem. Prerigelj je hkrati hrib (na nekaterih kartah tudi Straža), kjer sem raziskoval ter iskal nove jame. Akcija je bila uspešna, na koncu me je čakalo presenečenje. V dolini je sneg že pobralo, na Preriglju pa ga je bilo za dobrih 20 centimetrov, kar pa vseeno ni motilo. Najprej sem raziskal plitvo brezno – dno,  prekrito z listjem se je videlo že z roba. Spustil sem se na dno 9,6 m globokega brezna. Ozko dno, veliko 2,5 x 1,5 m je bilo na debelo prekrito z listjem in prstjo. Stene na dnu so bile zasigane, siga se je nadaljevala tudi pod nasipom, tako da je bilo brezno globlje, a se je zasulo.

Novo brezno na Preriglju.

Pri Dušanovi koči na Preriglju sem opazil zapuščenega Ladkota, ki je tu parkiran vsaj 3 leta - takrat sem ga namreč prvič opazil. Zelo priročno za rezervne dele, na željo lastnika podobnih vozil pošljem koordinate lokacije.

Prerigeljski Ladko pri Dušanovi koči na Preriglju.

V bližini naj bi ležalo pred desetletji registrirano brezno, zato sem ga poiskal, ker sem domneval, da je treba popraviti koordinate.. Dobro uro sem porabil, da sem v gošči našel majhni vhod ter mu določil pravilne koordinate. Razlika je bila »le« 150 metrov.

V gošči sem našel vhod že registriranega brezna.

Nadaljeval sem s pregledom terena ter našel vhod v izvirno vodno jamo. Vhod je bila 2 metra široka in meter visoka odprtina, iz jame je tekla slaba vodica, ki je po grapi tekla proti vznožju hriba, nekje na tej poti pa ponikne.

Pred vhodom v izvirno vodno jamo.

Že na vhodu me je presenetil izrazit kontrast, na eni strani vhoda je rasla gruča cvetočega teloha, na nasprotni strani pa so visele ledene sveče. Kar je nakazovalo, da je pomlad skoraj že tu, a zima se le ne da.

Teloh, gruča rastlin na levi strani vhoda.

Na desni strani vhoda so rasle ledene sveče.

Takoj za vhodom se struga potoka razširi v jezero. Ob obali je možno nadaljevati le 2 do 3 metra, zaradi nizkega stropa in blatne obale je treba paziti, da ne zdrsneš v vodo. To sicer ne bi bilo hudo, ker je voda na začetku globoka le do največ 20 centimetrov. V nadaljevanju je dno odmerjeno le jezeru, ki je globoko vsaj do kolen. Vidi se približno 10 metrov rova potem vodni rov zavije v levo, sliši se kapljanje vode.

Jezero v notranjost jame zapolni ves rov.

Pravo presenečenje je bila majhna, kakih 8 centimetrov dolga ribica, ki sem jo opazil v jezeru, približno 2 metra od vhoda. Živalca se je pustila le fotografirati, potem je odplavala v varno zavetje jezera v notranjosti. Kako je prispela v jamo si ne znam razložiti. Je njene prednike nekdo spustil v jamo? Da bi prišla po naravni poti, je skoraj nemogoče, kajti jama leži v strmem pobočju, v hribu nad njo ni nobenih vodnih eko sistemov.

Ribica v jezeru. Od kod se je le dala?

Medtem, ko sem se potepal po Preriglju, so trije jamarji, Klemen, Jernej in Anže raziskovali v Čaganki. Zato smo se Tom, Drago in jaz dogovorili, da jih po končani akciji in vrnitvi na površje pričakamo pred vhodom. Akcijo na Preriglju sem pravočasno končal ter se dobil s prijatelji. Z Dragotovim terencem smo brez problema prišli skoraj do vhoda, le kakih 200-300 m je bilo treba gaziti sneg. Ker pa smo sledili stopinjam jutranje ekipe, smo vhod brez problema našli.

Tom, Drago in Boro ob ognju pred vhodom v Čaganko.

Zakurili smo ogenj, ki nas je prijetno grel v zasneženi in mrzli pokrajini. Z osvežilno pijačo ter pečenimi klobasami, smo pričakali utrujene raziskovalce in se že po temi vrnili z uspešne, zanimive ter prijetne akcije.

Borivoj Ladišić