Čaganka - ožinica in polh

2.9.2011

Ko je Čaganka pred dnevi dovolila pokukati malce globlje v njene na novo odkrite prostore,  je tudi med novomeškimi jamarji završala nova energija in načrti se kar vrstijo, datumi usklajujejo, naloge določajo … Potencialnih »delovišč«, ki bodo spustila v nove prostore, je v tako mogočni jami kar nekaj, zadnjega avgusta pa sva se z Andrejem odločila eno tlako opraviti v Klepčevem nadaljevanju. Bila sva malce pozna, saj sva se v jamo podala šele okoli enajste ure dopoldne, otovorjena, kakor se za načrtovani preboj spodobi - poleg Šrečkovih 80 m vrvi, ki že dol čaka, sva s sabo vzela še eno dvajsetmetrco. Za vsak slučaj, seveda. Pa Tomovo macolo, ki menda bolj razbija kakor Andrejeva, ki jo je na novo nasadil tik pred odhodom in bi lahko žulje povzročala …

Sva prisopihala v od številnih akcij že krepko razširjen meander kar oznojena in zadihana, a veliko časa za počitek ni bilo, saj niti enega nisem uspel pokaditi, ko je Andrej že vpil po asistenci. In tako je mimogrede minilo nadaljnjih sedem ur, ko sva na silo in z moledovanjem poskusila pokukati v malo širši meander, kamor sva že lahko vtaknila ali glavo ali noge, oboje skupaj pa zaradi ramen nikakor ni šlo mimo zadnje luske, ki se še trdovratno drži v ožinici. Morda sva bila prepožrešna ali kaj, ker sva kar direktno naprej silila in si nisva dovolj delovnega prostora ustvarjala in naju je to potem oviralo pri zamahovanju z macolo, a želja je bila res tako velika, da sva na koncu po tisti frdamani luski izmenično tolkla leže na hrbtu, z macolo pred nosom in možnostjo zamaha samo morda kakšnih dvajset centimetrov. Vse možne in nemožne položaje sva preskusila, pa nič ni šlo, prostora tudi za obrniti ni bilo, celo tako daleč sva prišla, da sem jaz nekako špico držal, Andrej je pa poskusil udrihati. A ko je prvič po mehkem udarilo, sva spremenila taktiko in poskusila kako drugače. Pa ni šlo. Zadnja luska se drži, votla in razrahljana, pa vseeno ne da mimo nje, tako da bo naslednja ekipa verjetno morala, preden jo napade, narediti malce več manevrskega prostora.

Kakorkoli že, po dobrih sedmih urah sva uradno odnehala (za tisti dan, seveda!) in se počasi odpravila proti izhodu, zamazana do amena, kljub temu, da je Čaganka popolnoma suha. Je šlo gor počasi in mukoma, predvsem meni, ki sem že malo "v letih", Andrej je bil kljub težji prasici živahnejši od mene. Ko sem prisopihal gor, je bil že pred vhodom, s fotoaparatom v roki (iz jame nimava fotografij, ker za fotoaparata ob vsej opremi res ni bilo prostora), da posname umazanca, je pa hkrati fotografiral še polha, ki je čakal na zadnjem pritrdišču in mi preprečeval izhod iz jame. Saj se ga čisto zares nisem bal, ampak ko me je tista kosmata beštija z izbuljenimi očmi in velikimi zobmi opazovala par centimetrov proč od mojega obraza, sem povsem mirno počakal (čeprav sem si RES želel ven iz jame), da Andrej opravi fotoseanso in mi šele potem pomaga. No, tehnično gledano, je pomagal polhu, da jo je ucvirnal v gozd, a tukaj ne bomo cepidlačili!

Kakšen vozel je že to?

Le kdo mi je to tako zafecljal?

Kateri ima večje očke?

... in jo je ucvirnal po svoje ...

Okoli enih zjutraj, ko sva že skoraj ugledala krajevno tablo z napisom Novo mesto, je pa moj Ladko zakašljal in crknil, ker mu je zmanjkalo bencina in sva se peš odpravila do moje hiše po kantico za bencin in potem na Petrol, ker očitno za tisti dan še nisva imela dovolj razbolelih mišic. Dobro, pravilneje bi bilo verjetno napisati, da sva s hojo zmatrala še tistih nekaj mišic, ki naju že iz Čaganke niso bolele, a nisem povsem prepričan, da je kakšna takšna mišica sploh bila …

Na akciji sva se trudila Andrej Gašperič in Damijan Šinigoj.