Kolen jama

25.5.2011

Še enkrat se je pokazalo, da zna nova jama presenetiti. Konec letošnje zime sem onstran Poljanske gore nedaleč Brezovice pri Podgradu našel lep vhod v horizontalno vodno jamo, iz katere je tekel slab potoček. Ker je že nekaj metrov za vhodom voda zapolnila ves rov, ogled takrat ni bil mogoč. V vhodnem delu sem opazil in fotografiral majhno ribico, ki je nisem uspel določiti. V nedeljo, 22. maja 2011, sva se z Dragom odločila, da jamo ponovno obiščemo, jo raziščemo ter po možnosti ribico ujamemo. Oblečena v neoprenski obleki sva zabrodila po jami. Že na začetku sva opazila ribico, kakih 12 cm dolgo - da bi jo ujela, je bila preveč hitra ter se je skrila v manjši skalni spodmol ob obali. Nadaljevala sva po vodnem rovu, voda se je polagoma dvigovala do pasu. Za ovinkom in kakih 20 m za vhodom naju je čakalo presenečenje. Lesena konstrukcija – porušena in precej strohnela, oblita s sigo, kajti tu s stropa močno kaplja. Malo sva bolj pogledala okoli ter opazila še nekaj detajlov, na podlagi katerih sva ugotovila, da nisva v naravni jami temveč v rudniškem rovu. Pa čeprav je do tu rov imel vse karakteristike naravne jame ter ni nič kazalo na umetni rov. Zaradi kapnice so bile stene prekrite z lepo belo sigo. Višje v steni se je videl rov zgornje etaža, zato sva predvidevala, da je bila lesena konstrukcija postavljena prav zaradi dostopa v višje ležeči rov. Drago je splezal gor ter ugotovil, da se zgornji rov hitro konča.

Delno zasigana lesena konstrukcija.

Nadaljevala sva naprej po rovu, voda je ponekod segala do ramen.

V neoprenski opremi po zalitem rovu.

Ko sva prebrodila kakšnih 40 m dolgo jezero, sva stopila na suha tla, ki so se komaj opazno dvigovala. Po dnu je mezila vodica, ki je na tleh izločala lepo belo sigo, tako da sva naslednjih 30 m hodila po tepihu iz sige. Potem sva prišla do čudovito zasiganega dela rova, vse se blešči v beli sigi, ki jo izloča obilna kapnica

Na tleh suhega dela rova je plast sige s sigovimi ponvicami.

Obilna kapnica izloča lepo belo sigo.

Zaviti cevasti stalaktit.

Zakoračila sva v naslednje jezero, a se po 30 m strop spusti do vodne gladine in naprej nisva mogla. Obrnila sva se ter opazovala žile rudnine, ki so ponekod zelo dobro vidne. Gre za sivo do temno sivo mehko rudnino s številnimi drobnimi belimi in krhkimi kristali. Na nekaterih mestih prehaja v rumeno zlate plasti.

Temna, domnevno bitumenska plast, prehajajo v vrhnjem delu v rumeno zlato plast.

V jami se zadržujejo netopirji, enega poginulega smo našli na obali. Opazila sva tudi lep detajl – jamske bisere.

Netopir na koncu življenjskega ciklusa.

Jamski biseri.

Tik pred izhodom sva v vodi opazila dve majhni ribici. Ena se hitro izmuzne, druga pa se skrije za skalo. Pa jo vseeno dobiva "na finto". Z ene strani kamna postaviva mrežico, z druge strani pa je Drago kao hoče ujeti z roko. Ribica normalno zbeži od roke na drugo stran - naravnost v mrežico. Hop!, pa jo imava! Sledi hitro fotografiranje, da jo čim prej spustiva nazaj v njen življenjski prostor. Ali je to njen naravni prostor, težko potrdim. Jamo z vodo polni kapnica, naravnega dotoka nisva opazila, pa tudi na površju nad jamo ni nobenega vodnega toka. Po vsej verjetnosti je ribico(e) v jamo najbrž zanesel človek …

Ribica.

Po končanem ogledu jame sva se odpravila več kilometrov stran do dobro prepihane polšne. Po enournem širjenju sva prišla do žive skale, vhod sva razširila do miharukšetovih dimenzij, a bi jo morala do dragoborotovih dimenzij še malo … Potem bi pa šlo, zato sva pustila za drugič.

Pogled v notranjost razširjene polšne.

Po prihodu domov sem se takoj vrgel v splet, a na številnih straneh nisem našel nič o rudniškem rovu pri Brezovici. Zato zavrtim nekaj številk, potem dobim domačina prav iz Brezovice, ki je edini nekaj vedel o rovu. Pravi, da je informacije dobil od že pred leti umrlega soseda, ki pa je bil priča dogodkom. Torej, med prvo in drugo svetovno vojno so tu iskali premog. Kak kilometer stran so skopali rov ter prišli do premoga, a je bil precej slabe kakovosti oz. premlad, tako da so rov zasuli nazaj. Na tem mestu so tudi poskusili s kopanjem, skopali so približno 100 m rova, potem se je zgodila delovna nesreča. Na izvajalca del se je zrušila 300 kilogramska skala in mu zlomila hrbet, z deli so prenehali in tako opuščeni rov stoji še danes. Po drugi vojni so tjakaj prišli geologi iz Kanižarice, napovedali so nadaljnje izkopavanje, a do tega ni prišlo. Kapnica, ki je v rovu na nekaterih mestih kar obilna, je rov napolnila z vodo. Plasti, ki sva jih opazovala v rovu, naj bi bile po mojem mnenju plasti naravnega bitumna, ki pogosto spremlja premog. Naravni bitumen je zelo redko popolnoma čist. Večinoma je pomešan z mineralnimi delci, ki v bitumenskih plasteh v določenih pogojih kristalizirajo. Najdemo ga v bitumenskih apnencih ter bituminoznih skrilavcih. Med domačini je jama dobro znana, imenujejo jo Kolen jama, po nemški besedi kol (Kohle) za premog.

Po rudniku sva brodila Drago Primc in Borivoj Ladišić.

Novice

5.12.2011

Mišnice [2]

1.12.2011

Mišnice

13.10.2011

Kotel

27.9.2011

Potep ob Kolpi

9.8.2011

Kanin 2011

26.6.2011

Hobijev brlog

25.5.2011

Kolen jama

13.4.2011

7 : 0 za DARS

28.3.2011

Na Radulji

15.3.2011

Jamarski tečaj

22.2.2011

Topli vrh 5

16.2.2011

Na Vinski gori

24.1.2011

Na Kočevsko

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2010

› 2009

› 2008