Divji lovec s Plešivice

3.11.2023

Pravijo, da ima vsaka jama svojo zgodbo, še posebej tiste, ki ležijo na lahko dostopnih mestih in blizu naselij. Če ne drugačnih, pa v povezavi z smetmi in drugimi odpadki. Imajo pa svoje zgodbe tudi skrite jame, za katere vedo le redki. Nekaj podobnega je tudi s Daretovo jamo (delovno ime) na severovzhodnem bregu Plešivice, hribom, ki se dviguje na levem bregu reke Krke med Dvorom in Sotesko. Malo večjem gričem, na katerem je telekomunikacijski oddajnik, planinsko »zatočišče« in lovski dom ter veliko gozda, ki se razprostira čez skale in vrtače dolenjskega krasa.

Priprave pred jamo. V ekipi nismo imeli samo gostujočega lovca in mesarja, za vsak slučaj ali lepše rečeno kot redna članica in udeleženka akcij je bila z nami tudi arheologinja Zvonka Janežič (v sredini).

Člani JK Novo mesto vsako leto očistimo najmanj eno jamo, tokrat smo za to izbrali »Daretovo jamo«. Jamo še raziskujemo, smeti pa motijo nemoteno delo, da ekološke grožnje in možnosti širjenja bolezni niti ne omenjamo. Vhod v brezno je sredi velikega goloseka narejenega že pred leti, tako da je sedaj to že mlad gozd oziroma bolj goščava. V jamo sta se prva spustila Dare Hribar in Peter Gliha, prišla pa sta le na dno vhodne vertikale, potem pa sta pobegnila iz jame in se ji dve leti nista niti približala.

Na dnu dobrih deset metrov globokega vhodnega brezna je namreč bilo več vreč ostankov divjega zakola ali morda celo divjega lova. Tudi zato se nam je ob čiščenju 22. oktobra 2023 pridružil lovec LD Plešivica – Žužemberk Blaž Lavrič. To pa zato, da je ob dvigu odpadkov iz jame skušal ugotoviti, v katero kategorijo sodijo. Pri tem delu mu je pomagal tudi naš klubski strokovnjak za meso in kosti legalno zaklanih živali Uroš Mervič, ki je poklicni mesar.

Dve starosti (Zdravko in Borivoj) ter začetnik v njunem varstvu Neven.

Jamo je pred leti odkril revirni gozdar, ki je nekega hladnega dne sredi goščave opazil dviganje dima in je šel pogledat, kdo sredi gošče kuri ogenj. Nekako se je skozi prebil do »ognjišča«, ki pa ni bilo ognjišče, ampak vhod v podzemlje. Iz brezna se je dvigal topel zrak, ki je v mrzlem dnevu izgledal kot dim ognja in napovedoval večje rove nekje v podzemlju. Logar je za odkritje povedal Daretu Hribarju, jamarju iz Žužemberka. Prvič ga številni poznajo kot krovca, kot jamar pa je znan po svoji zagnanosti, nekdanji jamarski potapljač in specialist za širjenje ožin, pa naj bo v normalnih ali z vodo zalitih rovih. Podpisal se je tudi pod raziskovanje vodne jame Šica v zaledju Dvora na desni strani Krke ter posebej jame Poltarice, ki jo je odkril leta 2003. Pod steno v bližini Krške jame našel nekaj sledi mogočega vhoda in pretoka zraka iz podzemlja, potem pa je kopal in kopal, nekaj časa povsem sam in so se mu bolj kot ne vsi smejali. Prekopal je več metrov rova in prišel do čudovite jame v zaledju izvira potoka Poltarica tik ob Krški jami, iz katere izvira reka Krka. In se je takrat rodil slogan, da če jame ni, jo Dare naredi.

Vreče na dnu brezna so bile raztrgane in raztresene.

Skratka Gliha in Hribar sta se pred dvema letoma odpravila na Plešivico v jamo, iz katere se je kadilo. Dare je čast prvopristopnika predal Glihi, ta pa je na dnu okoli desetmetrskega brezna stopil na neko vrečo, zasmrdelo je, da je se je Hribar ustavil na polovici brezna in pobegnil ven, Gliha pa se je tudi komaj rešil grozljivega smradu. V jamo sredi popolne gošče, v brezno, za katerega so vedeli le redki, je nekdo zmetal mesne odpadke. Divjega zakola ali pa celo divjega lova in tudi zato so nas zanimale sledi, ki so morda ostale v jami. Tudi vzrok, zakaj je nekdo tako močno želel skriti svoje nečednosti.

Pregled ostankov na dnu brezna in čiščenje. Boštjan in Marko.

Hribar in Gliha sta se v jamo ponovno podala marca letos in odkrila nadaljevanje, Anže Tomšič in Mitja Remih pa sta potem z merilnimi napravami izmerila skoraj 300 metrov dolgo jamo, ki zagotovo še ni rekla zadnje besede.

Čiščenje ni bilo ravno prijetno. Marko in Boštjan.

Brezno je očiščeno - priprave na dvig vreč.

Ampak kdo za vraga je odvrgel v goščavo in podzemlje to nesnago? In sploh, kaj sploh je v teh PVC vrečah, smo se spraševali, ko smo se odpravili na čistilno akcijo. Odpadki so se že v glavnem odsmradili, za njihovo dviganje pa smo tokrat uporabili enostavno tehniko dviganja vreč z rokami, Marko in Boštjan pa sta tudi odpadke, ki so bili že deloma raztreseni, zrinila v nove vreče.

Vsaj dviganje ni bilo zahtevno.

Odpadkov res ni bilo veliko, le šest vreč, ki smo jih hitro dvignili na površje in jih znosili od vhoda v gošči do vlake na njenem robu. Šest ni velika številka, ko pa smo podrobneje pogledali ostanke, je bilo le-teh kar veliko.

Golosek se je zarastel v mlad gozd ali lepše rečeno goščavo.

Prva pa sta v vreče pogledala lovec LD Plešivica – Žužemberk Blaž Lavrič in naš Uroš. Že v prvi vreči ju je pričakalo presenečenje v podobi merjaščeve glave in čeprav sta bila skoraj soglasna, da gre za glavo divjega prašiča, sta vendarle še pustila nekaj možnosti, da gre za domačega prašiča, ki so mu čekani nekoliko bolj zrasli.

Domači prašič, ki so mu čekani malo bolj zrasli?

Uroš in lovec Blaž Lavrič med pregledovanjem dvignjenih ostankov.

Ko pa sta pogledala v drugo vrečo, je bilo konec ugibanj. V njej je bila glava mladega jelena s kratkimi rogovi, špicarja, v tretji pa glava in kosti jelena, vendar brez rogov. Glave je odrezal nekdo, ki je vedel kako se temu streže, saj ni niti enkrat zarezal v kost, jelenov hrbet je bil prežagan, odpadke pa je divji lovec očitno odvrgel v brezno večkrat. Razkrajanje v vreči je drugačno, kot če bi odpadki ležali raztreseni na površju ali celo v jami, glede na nekatere sledi pa smo ocenili, da je odpadke storilec v jamo metal večkrat.

Dvomi so se razblinili. Špicar ni ravno domače govedo...

Po vsem dvomov o tem, da gre za krivolovca ali divjega lovca skoraj ni bilo in smo morali ukrepati naprej. Dilemo o tem, kdo mora obvestiti policijo, ali jamarji, ki smo ostanke našli ali lovec, ki je bil poleg, smo kaj hitro rešili z argumentom, da je za to pač pristojen lovec, ki je tudi lovski čuvaj.

Tako je Lavrič poklical policijo in potem se je začelo čakanje. Prepričani smo bili, da bo moral ure in ure čakati na prosto patruljo, vendar ni bilo tako in je policijska patrulja prišla še preden je ekipa, ki si je po čiščenju ogledala jamo bolj podrobno, vrnila iz jame. Ostali pa smo se po zaključku čiščenja odpravili do lovske koče LD Plešivica – Žužemberk, zakurili ogenj in poskrbeli za žar, izjemno korektna policista pa sta prišla za nami do koče. Napisala sta zapisnik, dogovorili smo se, kdo bo poklical higienike, da bodo odpeljali odpadke in zgodba je bila praktično končana.

Jama je s svojimi vodoravnimi dolgimi rovi posebnost med jamami na tem področju.

Raziskovanje še zdaleč ni končano in bo potrebno odkopavanje zasutega nadaljevanja ...

Nekaj dni kasneje je prišla še veterinarska inšpektorica in preverila, če je med ostanki morda kakšen čip domače živali, pa je bila pri tem neuspešna. Ko bodo higieniki še podrobneje pregledali ostanke, se bo morda našla še kakšna sled, kdo in predvsem zakaj je nekdo tako močno skril ostanke svojega divjega lova.

Inšpektorica med podrobnim pregledom. Hm, tule je pa nekam veliko glav, ki pa niso ovčje.

Mi pa lahko mirno zapišemo, da še tako skrita jama ni primeren prostor za odmetavanje smeti in nečedno dejanje tudi tam ni skrito za vse večne čase. Ob odpadkih pa je pogosto tudi tako, da je mogoče z natančnim pregledom odkriti storilca, pri ostankih iz naše jame, pa bo vse to nekoliko težje, ne pa tudi nemogoče. Zgodba še ni končana in divji lovec s Plešivice se bo zagotovo še nekaj časa tresel. In morda še marsikdo drug, ki je v kakšno jamo odvrgel klavniške ali kakšne druge odpadke, kajti tudi v jami ne ostane nič skrito. Ob vsem tem, da voda v jamah spira odpadke in smeti ter se vsa nesnaga od strupenih snovi in bacilov naprej znajde v vodi, ki jo potem pijemo …

Da vse skupaj vendarle ni tako nedolžna zadeva, je pričal tudi zelo hiter odziv policistov.

Dare Hribar ni le dober jamar in raziskovalec, ampak se tudi okoli žara dobro obrne.

Udeleženci: Zdravko Bučar, Neven Djurković, Urban Slana, Dare Hribar, Zvonka Janežič, Boštjan Kuhelj, Borivoj Ladišić, Marko Majhen, Marko Pršina in Tomaž Bukovec

Fotografije: Tomaž Bukovec, Marko Majhen in Marko Pršina