Skozi Winetoujevo brezno v čudežni svet brez sonca Županove jame

4.6.2023

Javni spust v Županovo jamo in doživljajski dan, ki ga vsako leto organizira Turistično in okoljsko društvo Županova jama Grosuplje s pomočjo našega Jamarskega kluba Novo mesto skozi prvotni vhod, je vedno izjemno doživetje. Tako za nas izvajalce, člane Jamarskega kluba Novo mesto, kot tudi vse obiskovalce, ki smo jih v jamo konec maja spustili po vrvi v 11 metrov globoko brezno naravnost v Permetovo dvorano. Skozi Brezno pri opolzkem kamnu, kot so jamo oziroma vhod poimenovali leta 1926.

Jamarska ekipa je bila majhna, vseeno pa nas je bilo dovolj in smo obvladovali situacijo. Anže je bil glavni pri ustvarjanju pajkove mreže za spuščanje (sistema), Barbara je obiskovalce »oblačila« v sedežne pasove, Andrej jih je vpenjal na vrv in poskrbel za zabavo, Zvonka pa je sprejemala obiskovalce na dnu brezna. Tomaž je skrbel za hitrost spuščanja, Marko pa je menjal – bil je vsepovsod, kjer je bilo treba. Jože in Vida Tomšič sta bila tokrat varuški in namesto v jamarskem pasu smo ju v jamo spustili v sedežnem pasu.

Anže je poskrbel za vrvni sistem.

Ko pridejo mama in dva otroka, je potrebno mamo spustiti najprej. Ker je najbolj pogumna.

Za hitrost spuščanja je skrbel Tomaž, ki pa je bil dovolj oddaljen od jame, da si je lahko kot edini privoščil »civilno« opravo.

Malo, ampak ne preveč strahu.

Letos je bilo nekoliko manj obiskovalcev doživljajskega dne, dobrih 40, s številom spustov pa smo se kar približali številki 70. Nekateri so namreč izkoristili manjšo gnečo za svoj večkratni spust. Med njimi smo v jamo spustili tudi Damjana Virška Ravbarja, ki je predsednik društva Županova jama in eden najbolj zaslužnih za delovanje (041 407 705 ali preko spletne pošte info@zupanovajama.si), za strokovni speleološki del pa smo v jamo spustili tudi Natašo Ravbar z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Strah je bil pri nekaterih bolj ali manj prisoten, zagotovo pa je v prestrašenosti vodil mlad fant, ki pa ni vodil le v tem, ampak tudi po številu spustov. Prvega je komaj preživel, potem pa je ugotovil, da je to presneto zanimiva zadeva in se je vrnil še trikrat.

Pogled v vstopno brezno. Spodaj se pa mami trese.

Sedaj pa še starejša sestra.

Barbara je skrbela za oblačenje "plenic" – sedežev za spuščanje.

Še malo, pa bova postala prava jamarja.

Županova jama ali kot smo ji rekli v času bivše Jugoslavije Taborska, je izjemno zanimiva. S Turističnim in okoljskim društvo Županova jama Grosuplje smo prvič sodelovali leta 2012, ko smo skupaj v akciji Očistimo Slovenijo poskrbeli za dvig odpadkov in stare neuporabljene opreme za ureditev jame skozi prvotni vhod, prvi javni spust za obiskovalce pa smo organizirali leto kasneje. Kar pomeni, da smo letos praznovali že deseti spust, čeprav jih je bilo zaradi covida seveda manj.

Ata Tom (Tomšič) in mama Vida sta bila tokrat varuški.

Za jamarski naraščaj nam ni skrbeti. Anže s sinom Marcelom. Mame Maxinne pri Županovi ni bilo, ker je ravno takrat opravljala izpit za jamarskega pripravnika. Dedek vrhunski jamar, oče še bolj vrhunski, mamica je naredila izpit za pripravnika, Marcel pa tudi že v jamo »po štriku« hodi.

Kot zanimivost pa poglejmo še nekatere podatke o Županovi jami. Jamo je 1926 odkril župan tedanje občine Šentjurij pri Grosupljem Josip Perme, ki se je v Brezno pri opolzkem kamnu spustil s sinom in njegovim vrstnikom in odkril današnjo Veliko dvorano. Jamo so potem temeljito raziskali člani Društva za raziskovanje podzemnih jam Ljubljana in jo še isto leto registrirali (1926), že dolgo znano Ledenico pod Taborom pa dober mesec kasneje. Jama je bila od vsega začetka tesno povezana tudi s znanstvenim speleološkim delovanjem, saj je že leto kasneje Valter Bohinc, geograf, kartograf, speleolog in bibliotekar opisal Županovo jamo s povsem znanstvenim speleološkim pristopom. Z biologom Romanom Kenkom in geologom Janezom Žurgo je sestavil podroben načrt za znanstveno raziskovanje kraških jam in potem opisal Županovo jamo. Prispevek je leta 1927 objavil v Geografskem vestniku (bil je njegov prvi urednik). Čeprav je od takrat preteklo že skoraj stoletje, razprava še vedno velja kot redek primer analize, popisa in kompleksne obravnave raziskane jame. Tekst, ki ga je vredno prebrati tudi danes, v njem pa je poleg strokovnega opisa objavljeno tudi sedem fotografij in dva načrta.

Naj pa omenimo, da je društvo Županova jama ob osemdesetletnici tudi izdalo knjigo z naslovom Županova jama, Čudežni svet brez sonca avtorjev Damjana Virška, Marije Samec, Nataše Ravbar in Marije Kralj. V knjigi predstavljajo zgodovino odkrivanja in urejanja jame, kopico strokovnih člankov o naravnih fenomenih, povezanih z jamo, dopolnjuje pa jo tudi literarni del. V knjigi so prvič javno objavili faksimile risbe slikarja Božidarja Jakca, ki je ob svojem obisku leta 1927 v spominsko knjigo jame upodobil Županov kapnik, enega najmarkantnejših stalagmitov v jami.

Ob odkrivanju jamskih rovov leta 1926 je bila vseskozi v ospredju želja najti povezavo med že dobro znano Ledenico in novo odkritimi deli jame. Nekega julijskega dne leta 1926 so raziskovalci v Vstopni, danes Permetovi dvorani, občutili svež zrak iz smeri Ledenice. Tistega dne je pihal vzhodni veter in zato so se raziskovalci lotili preizkusa z dimom – s kurjenjem ognja v Ledenici. Dim se je pokazal v Permetovi dvorani in s tem so potrdili povezavo. Jamo so že leto po odkritju uredili za turistični obisk, so pa obiskovalci v jamo vstopali po mogočnih lesenih stopnicah skozi brezno nad današnjo Permetovo dvorano. Ker je bil vhod ozek, prepaden in nevaren za so začeli razmišljati o prekopu med Ledenico in Srebrno dvorano. Z deli so začeli leta 1931, z nasveti pa je izvajalcem pomagal domačin iz Ponove vasi, ki je pred tem delal v ameriških rudnikih. Kopanje rova je potekalo iz smeri Ledenice, za določitev pravilne smeri pa so si pomagali s trkanjem kladiv po skalah na obeh straneh in sledili zvoku. Kopali so ročno s svedri, kladivi in ustrezno majhno količino razstreliva. Gradnja 34 m dolgega rova, utrjenega s kar 90 betonskimi stopnicami, je bila zaključena aprila leta 1935. Višinska razlika med vstopno in izstopno točko pa je skoraj 20 m.

Turistično in okoljsko društvo Županova jama Grosuplje obiskovalce ne vodi le po jami (med vikendi, po posebnem dogovoru tudi med tednom), ampak organizirajo različne dogodke v povezavi z jamo. Kot na primer Noč z netopirji, Doživljajski dan, obisk jame z naglavnimi lučmi in podobne. Je pa jama znana tudi iz različnih filmov. V njej so snemali tretji del filmske trilogije Kekca (Kekčeve ukane, 1968), tri leta pred tem pa se je po jami »sprehajal« Winnetou. Sredi šestdesetih letih so na področju bivše Jugoslavije snemali tudi kultne vesterne po predlogi Karla Maya. Snemali so na današnjem ozemlju Hrvaške (Tulove grede, Zrmanja), Slovenije, Bosne ter Črne Gore. Poleg Županove jame so prizorišča našli še v Otoški jami, Rakovem Škocjanu, na Javornikih in Predjamskem gradu. V Županovi jami so snemali na dveh lokacijah in sicer v Veliki in Matjaževi dvorani, so pa takrat vso snemalno opremo spuščali skozi prvotni vhod.

Pa še ena slikca iz jame ...

In druga. V jami je skoraj 500 stopnic ...

Barbara je za krajši čas zamenjala Zvonko, ko pa se je vzpenjala, smo ji malo podaljšali pot in ob vsakem gubi navzgor malo spustili dvižno vrv. In je plezala in plezala, da so ji skoraj roke odpadle ...

Če poenostavimo, smo se skozi Winetoujev vhod podali v čudežni svet brez sonca Županove jame.

Udeleženci: Anže Tomšič, Barbara Mavrin, Zvonka Janežič, Andrej Jaklič, Marko Majhen in Tomaž Bukovec