Kanin 2023 - moker tabor

13.8.2023

Tradicionalno se prvi teden v avgustu odpravimo na Kanin, meko slovenskega in evropskega jamarstva. Tudi letošnje leto ni bilo izjema. Zaradi odsotnosti Klemna - vodje taborov zadnjih let - smo bili primorani drugi zagristi v organizacijo. Kako nam je uspelo, bo najbolje povprašati udeležence same, vsekakor pa je bilo unikatno, neponovljivo in ... mokro.

Ker smo jamarji sorodni vsakdanjim ljudem, se kdaj pa kdaj tudi mi razvadimo. Ena od stvari, ki nam v zadnjih letih omogoča kvalitetnejše bivanje, raziskovanja in napredovanja v globine, je helikopterski prevoz opreme v bližino našega bivaka. Nekaj tednov pred napovedanim prevozom smo v klubskih prostorih veselo pakirali jamarsko opremo, opremo za napredovanje v jami, hrano, pijačo, jeklenko s plinom, drva ... Med vsemi paketi pa je najbolj izstopala temnozelena kovinska samokolnica. Jah, vem, verjetno se vsakdo, ki ne pozna nekajletne štorije o tem sedaj sprašuje, kaj za vraga početi s to zeleno zverjo 2000 m nad morjem. Vsega vam ne zaupamo, povemo le to, da smo za krstnega botra zelene pošasti izbrali Miho, ki se je zavezal, da jo bo uporabljal vsak dan, da ne bo dolgčas tako njemu kot njej.

Ker pa stvari ne potekajo vedno po začrtanem planu, smo bili poleg helikopterskega prevoza prikrajšani tudi za kar nekaj udeležencev tabora. Kot prvi je bil najbolj pogrešan predsednik našega kluba Zdravko. Ker ni dobil zdravniškega potrdila za obisk visokogorja, je bilo že ob prihodu v bivak opaziti našo raztresenost ob razgrinjanju lani kupljene cerade, ki nam služi kot streha. Zdravko ima postavitev v mezincu, nas pa je bilo osem in smo ob pogledu na nesrečno streho bolj ali manj opazovali drug drugega, kako se praskamo po čelu. Poleg Zdravca smo od izkušene garde pogrešali tudi Toma in Andreja.

Odštevali smo dneve do začetka tabora, žal pa tudi beležili tiste, ki so morali svoj prihod odpovedati tik pred zdajci. Pa vendar se je tabor zgodil in tudi uspešno zaključil. Kako smo teden dni preživeli v naravi bomo v spominu ohranili udeleženci sami, lahko pa nas pocukate za rokav in vam zaupamo najzanimivejše dogodke.

V nadaljevanju se lahko sprehodite skozi foto arhiv in kratek zapis dogajanja po dnevih ter nekaj statistike.

četrtek, 27. julij
Urbi, Maja in Robi znesejo vso robo (razen samokolnice), ki je bila namenjena za helikopterski prevoz iz A postaje do koče Petra Skalarja.

petek, 28. julij
Urbi in Maja odneseta prva paketa od koče do našega spodmola. Do koče prideta Neven in Mič. Potrpin, Urbi, Neven in Mič odstranijo poškodovano pločevino na strehi koče in namestijo drugo. Alenka in Robi kuhata.

sobota, 29. julij
Urbi, Maja, Neven, Potrpin, Alenka in Mič odnesejo robo od koče do spodmola in se vrnejo do koče. Med tem pridejo na Kanin Tanja, Miha, Maxinne in Bošti. Otovorijo se kot mule. Med drugim nosijo samokolnico z ogljem in dvema platojema ter sodček z Mihatovo in Tanjino opremo. Sreča jih Anže Oblak in zagrabi oba platoja. Neven, Urbi in Mič se otovorjeni vračajo proti spodmolu. Mič počaka ekipo s samokolnico in jo pomaga prinesti do spodmola. Postavili bivak. Miha začel kopati v spodmolu. Neven zakuril in pripravil žerjavico, ki jo je pogasil dež. Mesnine je Maxinne spekla na ponvi v bivaku.

nedelja, 30. julij
Urbi in Neven zaradi obveznosti kreneta peš do B postaje in domov. Miha, Bošti in Mič grejo na dno Podgurke (-450) in razopremijo jamo do -250 m. Tam pustijo vso opremo za prihodnje akcije. Maxinne in Tanja gresta v Podgurko na -250 m in eno uro čakata zaman dečke, katerih akcija je trajala 12 ur. Punci v bivaku v skrbeh vse do polnoči, ko zagledata tri prihajajoče lučke.

ponedeljek, 31. julij
Miha koplje v bivaku, sušili mokre sode, Bošti očistil kanister za vodo in popravil pipico. Maxinne, Bošti in Mič naredili terensko akcijo, Tanja med tem vsem pospravila in zložila opremo.

torek, 01. avgust
Maxinne gre zjutraj v dolino do B postaje, Anži prihaja v tabor. Oba je ujel dež. Anži krene še do koče (med potjo ostane brez pohodne palice, katera mu pade v brezno ob poti), kamor odnese reducirko za dimnik novega štedilnika. Bošti in Mič gresta v Podgurko (pred jamo začne deževati), opremita na dveh mestih v novih delih in znosita 150 m vrvi do delovišča. Mokra iz jame, saj je kar curljalo. Padati nehalo ravno za čas vrnitve od vhoda Podgurke do spodmola, nato zopet uscalo iz neba. Tanja in Miha sta hotela v Azelejo, vendar zaradi padavin ostala v bivaku in seveda kopala. Zvečer imeli disco žur ob jasnem in z luno obsijanem nebu. Čez dan nas obišče šest Ljubljančanov iz sosednega tabora.

sreda, 02. avgust
Tanja, Miha in Anži šli v Podgurko opremljat nove dele. Obeta v treh smereh. Bošti in Mič gresta do koče in se med potjo spustita v brezno, v katero je dan pred tem Anžiju padla pohodna palica. Naredita tudi terensko akcijo. V koči se sprašujejo, ali bomo zaradi slabe napovedi zapustili bivak in se jim pridružili.

četrtek, 03. avgust
Anži, Bošti in Mič v Podgurko opremljat in merit nove dele. Ustavil nas je preozek meander, potrebno bo širiti, vendar obeta. Preseneti nas vedno močnejši zvok prihajajoče vode. Zaradi razmer nismo mogli izmeriti vseh novih delov. V jami teklo kot še nikoli do zdaj. Stežka prišli iz jame, saj smo morali na več mestih plezati po slapu. Miha in Tanja zaradi slabega vremena ostaneta v bivaku in kopljeta, urejala potko pod kapom cerade, urejala odvodnjavanje iz bivaka. Čez dan obisk Reharja z druščino iz Kopra, Kranja in Ajdovščine. Večerni žur prekinila povešena cerada. Potrebno bo dodati še eno jeklenico.

petek, 04. avgust
Dež ne preneha. Zaradi slabe napovedi odločili pospraviti bivak. Pospravili vse, razen cerade, saj bi mokra postala plesniva. Ob 18:05 zapustili bivak, ob 21-ih v Bovcu na večerji. Zaradi utrujenosti odločili prespati v jamarski sobi v gasilnem domu. Anži, Bošti in Mič domov krenili naslednji dan, Tanja in Miha še ostala v dolini reke Soče.

Fotogalerija

Neven prvič nad 2000 m, žal se je videlo le 10 m daleč.

Otovorjene "mule".

Še daleč do našega spodmola v dolu.

Po postavitvi bivaka je sledil dvig zastave našega sponzorja.

Včasih smo samo sedeli.

Pred vhodom v Podgurko ujeli signal in se javili domačim.

Punci smuknili v jamo takoj za dečki.

Večerja v pripravi.

Samokolnica počiva, helidrom se širi ...

Disco večer ob polni luni. Auuuuuuu

Anži si je privoščil malico v jami.

Obisk Ljubljančanov.

Zadnja izmerjena točka v novih delih Podgurke.

Pot v dolino po drsečem terenu, otovorjeni kot osli.

Zadnjo noč smo prespali v jamarski sobi v Bovcu.

Nekaj statističnih podatkov letošnjega tabora:

- 53 vpisanih udeležb v dnevniku akcij
- 13 vpisov obiska v Podgurko
- 5 vpisanih oseb na terenski akciji
- Podgurka v novih delih poglobljena za cca. 50 m

Letošnji tabor ne bi uspel brez nesebične pomoči Maje Lokar, Robija Marna, Anžeta Oblaka, Damijana Potrpina in Alenke - vsem še 1 x hvala za pomoč pri nošenju opreme ter udeležencev tabora: Maxinne Hodnik, Tanje Rukša, Mihaela Rukša, Nevena Djurkovića, Urbana Slane, Boštjana Kuhlja, Anžeta Tomšiča in Mitje Remiha.

Zahvala gre tudi Sončnemu Kaninu za transport opreme in oseb na goro in Krki, tovarni zdravil, d.d., katera nam je tudi letos finančno pomagala pri uresničitvi naših ciljev.

Mitja Remih