Alojz Medle (1937 - 2023)
28.9.2023
»Še vedno spremljam jamarske dosežke, ponosen sem na vse uspehe mojega Jamarskega kluba Novo mesto, na vsako novo odkrito jamo in na velike dosežke v najglobljih breznih Dolenjske in Slovenije. Sam pa vsakodnevno živim ob spominih na podzemne lepote, ki sem jih videl in mi sedaj na starost bogatijo življenje. Biti jamar je nekaj posebnega, nekaj zelo dragocenega, saj pod zemljo odkrivaš očem skrite lepote, posebno veselje podoživiš, ko ugotoviš, da prvi stopaš v ta čarobni svet.«
Tako je Lojze Medle pripovedoval v članku o svojem jamarskem delovanju v publikaciji ob 60 letnici ustanovitve našega kluba. Lani. Danes Lojzeta ni več med nami, poslovil se je in odšel v drug svet, mi pa mu za zadnje slovo lahko rečemo le besedo in prižgemo karbidko.
Če smo skopi z besedami, lahko na hitro povemo, da je bil Lojze Medle med ustanovnimi člani JK Novo mesto, od leta 1963 klubski gospodar in vodja akcij. Leta 1964 je prevzel vodenje kluba, novomeški jamarji pa so bili tudi pobudniki ustanovitve jamarskih sekcij in kasneje klubov v Kostanjevici, Kočevju in Črnomlju.
Med njegovim začasnim delom v Nemčiji so aktivnosti kluba zamrle. Ob vrnitvi iz tujine leta 1978 je ponovno prevzel vodenje kluba in ga spet postavil na noge. Že takrat je zbral okoli sebe ekipo, ki je začela pisati novo zgodovino jamarstva na Dolenjskem. Od takrat klub in njegova uspešnost v raziskovalnih, izobraževalnih in tudi strokovnih vidikih samo raste. Med letoma 1981 in 1982 je bil podpredsednik Jamarske zveze Slovenije.
Lojze ni bil le mlad fant, ki se je zaljubil v podzemlje, jamar, ki je prišel in se kasneje posvetil družini in drugim obveznostim in aktivnostim. Lojze je bil izjemno močna gonilna sila v prvem obdobju delovanja jamarjev na Dolenjskem v šestdesetih letih, predsednik, ki je v leta 1978 ponovno obudil delovanje kluba in jamarstva v Novem mestu, kot član pa je bil prisoten tudi po končanju svojega predsedovanja. Bil je vedno Lojze, ki smo ga globoko spoštovali.
Jamarji iz Lojzetovih časov so bili nekaj posebnega. Bili so pravi avanturisti, ki so odkrivali čare podzemlja z milo rečeno borno opremo. »Naša oblačila so bila stare delovne obleke, morda kombinezoni, na glavah različne kape, jaz sem imel celo usnjeno motoristično kapo. Smo uporabili kar tisto, kar je vsak našel doma, pa ni bilo škoda …, gumijaste škornje, tudi kakšne stare rokavice. V jamah smo si svetili s karbidkami, ki smo jih imeli navezane okoli pasu ali jih držali v roki,« se je spominjal lani. Sami so vozljali vrvi, izdelovali lestvice in vsega tega si danes ob sodobni jamarski tehniki in močnih lučeh ne znamo niti predstavljati.
Se je pa Lojze Medle zapisal v jamarsko delovanja kluba še po nečem. Jamarstvo je ekipno delo, Lojzetova najboljša ekipa pa je bila na prvem mestu žena Marta in kasneje tudi oba sinova, Gorazd in Robert. To je bila njegova najmočnejša ekipa. Tako v jamarstvu, kot tudi v zasebnem in poslovnem svetu. Po svoje pa je ravno to eden največjih prispevkov Lojzeta Medleta dolenjskemu jamarstvu. Nam je nekako na tiho vcepil ta občutek ekipnega delovanja v klubu. Ne le na akcijah v jamah, ampak pri vseh dejavnostih delovanja kluba, če začnemo vse od rednega ustvarjanja publikacije Dolenjski kras naprej. Zunanjo ekipo je razširil s podporniki, ki se niso nikoli podali v jamo, so pa v delovanju kluba bili nepogrešljivi. Lojze je vedno ostal član naše ekipe, pa čeprav je z aktivnim raziskovanjem jam prenehal že tam nekje okoli leta 1980.
Leta 1969 se je v Gabrju pri stari šoli odprla jama in takoj so se v njo spustili jamarji z Lojzetom na čelu. Pred jamo pa ga je seveda čakala žena Marta. Jama ga je povsem prevzela, še posebej pa del, ki ga je kasneje zasul gramoz s površja. V jamo se je ponovno vrnil šele po osmih letih ob obuditvi delovanja kluba in vedno je iskal tisti del, ki ga je videl ob prvem obisku. Mu je, kot je dejal, za vedno ostal v srcu.
Življenje gre vedno svojo pot in tako kot jamarji verjamemo, da se za vsakim ovinkom, za vsako ožino skriva nadaljevanje, tako po svoje doživljamo tudi življenje. Vsaj pod zemljo ga drugače vidimo in doživljamo. Ampak žal je tako, kot s karbidko, acitelensko lučjo, ki ti prikaže lepote podzemlja v posebni, drugačni svetlobi. Ko ji zmanjkuje vode, je v njej vse manj trdnih kamnov karbida, njen plamen postaja vse šibkejši in samo čakaš, kdaj bo ugasnil. Pa jo malo pretreseš in plamen spet plane, osvetli kapnike in tebe. Tudi življenje je nekaj podobnega. Je kot plamen, ki daje svetlobo in počasi, počasi izgublja svojo moč. In ugasne.
Srečno in hvala, Lojze!